Dunja Vrhovnik je glasbenica, ki je s svojo vedrino in glasom pustila pečat pod žarometi šova Slovenija ima talent. Čeprav se je morda zdelo, da vešče obvladuje oder in publiko, pa se je v njej odvijal pravi vihar čustev. Pred kamere je namreč stopila po dolgoletni bitki z motnjami hranjenja, ki je iz nje naredila srčno in empatično žensko, prepolno volje, da uresniči svoje sanje. Dunja je za naš portal razgalila svoje srce in odkrito spregovorila o najbolj grenkih ter najlepših trenutkih svojega življenja.

Na odru šova Slovenija ima talent ste nase opozorili s čudovitim vokalom in sila karizmatičnim nastopom. Med publiko ste ponesli nalezljivo igrivost in vedrino ter žirantom ponudili natanko to, kar portret oddaje išče. Videti pred seboj takšen odziv publike in žirije, je nemara nepozabno, kajne?

Zelo krasno ste to opisali, sama ne bi znala tega tako ubesediti. Ja, čisto iz sebe sem bila. Prvo, ko sem stopila na oder Opere se spomin samo to, da sem pozdravila, nato pa se skoraj nič več ne spomnim, tako me je prevzelo vse skupaj. Že sam občutek biti v tej oddaji in biti na takšnem odru je nekaj čarobnega, vsaj zame. Ko pa sem odigrala in videla stoječe ovacije publike in žirantov, sem bila tako iz sebe, da sem se doma zjokala od sreče. To so občutki, ki jih ne moreš poznati, če jih ne doživiš. Težko je to opisati. Je pa definitivno neponovljiva, krasna izkušnja, ki mi bo ostala za vedno v srcu in spominu.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blaž Švab o prvem božiču z dvema otrokoma

Partnerica Blaža Švaba se je vrnila na delo, zato je december za glasbenika še toliko bolj pester. Kakšni pa bodo prazniki z dvema otrokoma?

Kako je ta korak vplival na vaš lik v svetu glasbe? Bi lahko rekli, da se boste zaradi tega, ker vas je publika sprejela z odprtimi rokami, samozavestneje lotili uresničevanja ciljev?

Ko sem pred dvema letoma začela peti, je bila takrat prelomnica v mojem življenju oz. sem si začela življenje postavljati na noge. In prav s petjem sem začela spet pridobivati na samozavesti, ki pa je do takrat bila milo rečeno na nuli. In ne znam vam povedati, kako rabim to oddajo oz. kako lepo mi dene stati na takšnem odru, prejemati takšne aplavze in nenazadnje pohvale tako v domačem kraju, kot drugje, ker je nekako to balzam za dušo, ki vsakemu prija in mi zelo pomaga tudi pri samospoštovanju, ki je pa ključnega pomena za lepo življenje. Seveda je to še dodatna motivacija za nadaljnje ustvarjanje.

Pravijo, da težke, grenke izkušnje oblikujejo najboljše ljudi. Tudi vas je življenje spravilo na kolena, a vam je z močno voljo uspelo vstati in postati ženska, na katero ste danes lahko ponosni. Kaj vas je bitka z anoreksijo in bulimijo naučila?

Hvala lepa. Nisem si še kdaj rekla, da sem ponosna na sebe, ampak mogoče bi bilo prav, da si to tudi rečem, počasi. Ja, ta bitka je bila res bitka. Toliko let je bilo, če se smem tako izraziti, vrženih v stran, ampak sedaj, ko pogledam nazaj, pa se lahko še tako izrabljeno sliši, nikakor ne bi bila takšna kot sem, polna življenja in zadovoljna sama s seboj, če ne bi dala tega skozi. Mlada sem 30 let in občutek imam, da se mi šele sedaj življenje dobro začenja. Očitno sem v preteklih desetih letih morala iti skozi turbulentne čase z namenom, da pričenjam sedaj zares živeti in hoditi po poti, ki mi je namenjena. Ta pot dela iz mene lepega človeka.

Ste ravno zaradi teh težkih preizkušenj danes kot glasbenica drugačni, kot bi bili, če bi prehodili pot brez ovir?

Par let nazaj, ko sem igrala samo kitaro in sem jo zaradi anoreksije ter bulimije tudi prenehala igrati, sem mislila, da se v življenju ne bom več ukvarjala z glasbo. Nekako sem se s tem 'sprijaznila', ker sem izgubila voljo do vsega. No, danes pa imam toliko volje do glasbe, da res nič drugega v življenju ne potrebujem. Zaradi teh ovir sem se zelo spremenila kot oseba. Življenje me je udarilo in ko sem bila res na tleh, sem šele začela spoznavati sebe. Začela sem močo delati na sebi in tako sem se potem našla kotoseba, ob tem pa sem našla tudi sebe vglasbi, torej svoj stil petja in igranja, svojo strast do glasbe. In ja, težave so prinesle takšno glasbenico, ki jo danes vidite oz. slišite.

Pred vami je pomemben nastop v polfinalu šova Slovenija ima talent. Kako pomemben se vam zdi ta korak na vaši karierni poti?

Ko sem šla na avdicijski nastop v Opero, se mi je že ta nastop zdel najpomembnejši v mojem življenju. Sedaj, ki pa imam to čast nastopiti v polfinalu oddaje Slovenija ima talent, pa sploh ne morem verjeti, da je to mogoče. In zame je to ena stopnička višje od prejšnjega nastopa in me je resnično strah, ker spet ne vem kaj pričakovati od sebe, saj še nikoli nisem bila v takšni oddaji, sploh pa v oddaji, ki je v živo in celo na POP TV. Edino, kar že ves čas nosim s seboj v srcu, sta upanje in vera vase. To me je držalo pokonci v težkih časih in s tem grem na polfinalni oder. Srčno upam, da se bom spet pokazala v takšni luči kot sem, torej iskrena duša.

Nemalokrat je moč zaslediti, da okolica ne podpira uspehov posameznikov, ki se drznejo dvigniti iz sivega povprečja. Slišali smo, da imate v domačem kraju veliko podporo, pa tudi sami nosite v srcu patriotske korenine, kajne?

Ja, res je in zelo, zelo sem vesela, da sem prav jaz tista, ki, predstavljam Koroško v tej oddaji ter s ponosom zastopam našo prekrasno pokrajino. Malo se pošalim, da ne gre samo Dunja naprej, temveč gre z mano cela Koroška v polfinale. In moj 'moto«'v tej oddaji je : 'HEJ, KOROŠKA GRE NAPREJ!' Naj tako tudi ostane.