Marko, sprehodiva se najprej po utrinkih iz vaše rane mladosti. Odraščali ste v Srbiji, kakšne spomine imate na otroštvo?

Čudovite spomine. Predvsem se spomnim, da je bilo zelo zabavno in da smo veliko časa preživeli zunaj na igrišču. Sestra in jaz sva imela veliko podporo družine. Poleg staršev sta imeli pri najinem odraščanju najbolj pomembno vlogo babici. Vzgajali so naju v ljubezni. Po drugi strani pa je bilo zaradi vojne v Srbiji to zelo težko obdobje, zato sem se moral že kot mlad fant naučiti boriti zase in za svojo družino. Sprijazniti sem se moral tudi s spoznanjem, da niso vsi ljudje na tvoji strani in da se lahko slabe stvari dogajajo brez razloga. Tudi luksuz je nekaj, kar nisem poznal, to mi je bila povsem neznana beseda, sem se pa zaradi tega naučil biti hvaležen za vse, kar imam.

Se je že v zgodnji mladosti pokazalo, da vas privlačita glasba in nastopanje?

Iskreno, ne. Dve leti sem hodil v glasbeno šolo, obiskoval sem pouk klavirja, kjer pa se ni odvilo tako, kot bi si želel. Ker sem imel preveč energije, je profesorica z menoj grdo ravnala, kar je tudi razlog, da sem nekaj časa sovražil glasbo. Se je pa to spremenilo kasneje, ko sem se kot 13-letnik udeležil ekskurzije za najboljše srbske učence. Ja, bil sem 'piflar'. (smeh) Skratka, spomnim se, da je tam vsak večer nek starejši moški igral na kitaro. Vsi smo ga objeti poslušali, povezovalo nas je veselje. Nikoli ne bom pozabil, kako sem se ob tem dobro počutil, kako mi je bilo lepo. In tako sem se odločil, da se bom naučil igranja kitare. Hotel sem doseči to, da se bodo, ko bom zaigral, vsi počutili tako, kot sem se jaz počutil, ko je zaigral tisti kitarist, katerega ime mi je še danes neznano.

Spoznali smo vas kot zelo prijaznega, spoštljivega, vljudnega človeka. Gredo pohvale predvsem vašim staršem za odlično vzgojo v mladosti ali ste sami razvili takšen odnos do ljudi, okolice?

Vse pohvale gredo mojim staršem. Zame so oni kot Rocky Balboa, ampak v resničnem življenju. Mama in oče sta vedno prijazna, ko pa se za nekaj borita, nikoli ne obupata.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Nenadoma se je poslovil slovenski glasbenik

Veseljak poroča, da je za posledicami infarkta umrl slovenski harmonikar Jože Avbar.

Katere vrednote so bile pomembne v vaši družini in so vas potem spremljale tudi v odraslost?

V naši družini so bile najbolj pomembne vrednote iskrenost, vljudnost, ljubezen in vztrajnost. Kar me je spremljalo tudi kasneje, pa je bila vsekakor tudi ta misel, da karkoli narediš v življenju, je pomembno, da si lahko pomirjen sam seboj, ko se pogledaš v ogledalo.

Poleg tega, da ste izvrsten pevec, blestite tudi kot izjemno karizmatičen 'performer'. Bi rekli, da je tovrstno interpretiranje glasbe vaš naraven talent, vam je bilo to prirojeno ali ste se tako sproščenega predajanja glasbenega sporočila priučili?

Tokrat gredo vse pohvale mojem očetu. ACDC, Queen, George Michael, Michael Jackson … najboljši od najboljših so bili po njegovi zaslugi od nekdaj del mojega repertoarja. Če med odraščanjem ves čas z navdušenjem poslušaš in spremljaš takšne umetnike, se to zasidra globoko vate.

Kdo je vaš največji vzornik in kaj vas je pri njem tako navdušilo? Ima kralj popa danes pomembno vlogo pri tem, kakšen glasbenik ste postali?

Če sem iskren, moj največji vzornik ni glasbenik. To je Sylvester Stallone. On je kot del moje družine. Kot moj dedek. Nikoli ne obupa in vedno se bori do konca, ne glede na vse. Kralj popa je pa seveda tudi imel ogromen vpliv name, definitivno ga vidim kot najboljšega pevca vseh časov. Poslušam pa tudi druge izvajalce, kot so recimo Eric Clapton, Bon Jovi, John Mayer, Bruce Springsteen, Ed Sheeran, Bijelo Dugme, Zdravko Čolić in drugi.

Kakšni so bili vaši glasbeni začetki v Srbiji in kakšno pot ste prehodili, da ste s svojim talentom pritegnili pozornost?

V Srbiji se je zame odvil odličen začetek. Imel sem svojo originalno skupino in avtorski komad, a je potem skupina razpadla. Ko sem bil star 18 let, sem posnel solo album. Ni slab, ampak ko ga zdaj poslušam, prav čutim, da sem bil takrat še vedno otrok. Bolj aktivno sem pričel nastopati, ko sem se preselil v Beograd, potrebno je bilo zaslužiti denar, zato sem igral povsod, tudi na porokah. Spremljal sem tudi znane srbske umetnike in celo igral kitarista v seriji 'Istine in laži'. Kljub trudu pa nikoli nisem imel dovolj denarja, da bi lahko pričel ustvarjati svojo avtorsko kariero. Ko se danes ozrem nazaj, moram priznati, da sem preveč časa zapravil v skupinah, ki so preigravale priredbe. Tam sem se seveda veliko naučil, ob tem pa sem bil v nenehnem strahu, da bom nekaj zgubil, zgodilo pa se je to, da sem zamudil življenje. Žal mi je, da nikoli nisem našel dobre ekipe za ustvarjanje glasbe. Vsi so želeli denar takoj, nihče pa ni bil pripravljen na dolgoročno investicijo.

Zaradi težke situacije, ki je zavladala svetu, ste morali za nekaj časa opustiti glasbo in služiti kruh z običajnim delom. Kako se spominjate tega obdobja in nenazadnje, kaj vas je naučilo?

Pravzaprav imam zaradi teh izkušenj še bolj rad glasbo. V preteklem letu sem bil vse, inštruktor, učitelj, celo ženska! (smeh) Zaradi korone sem spoznal, da lahko iz danes na jutri vse izgubimo, pa tudi, da nič ni pomembno, če človek sam v sebi ni zares vesel in zadovoljen. Jaz si želim le, da bi lahko ustvarjal svojo glasbo in jo na nastopih delil s svetom.

Kako se počutite v Sloveniji? Ste imeli težave pri navezovanju stikov ali so vas ljudje hitro sprejeli?

Odlično, kot doma. Devetdeset odstotkov mi paše. Ljudje so povsod isti, nenazadnje vedno obstajajo tako prijazni in veseli ljudje, kot tudi takšni, ki ti zagrenijo dan. A pri tem je pomembno, kaj sam izbereš. Jaz sem imel srečo, da sem našel odlično družbo. Slovenci, Srbi, Bosanci, meni je čist vseeno, samo da imajo dobro dušo.

Ker ste se v Ljubljano preselili pred letom in pol, je mnoge presenetilo vaše tekoče govorjenje slovenskega jezika Ste znali slovensko še preden ste prišli v Slovenijo? Kako je potekalo učenje?

Nekaj sem že znal, saj so moji starši v Sloveniji že več kod deset let. Ker pa jih dolgo nisem obiskoval, sem večino pozabil, tako da me je potem tukaj čakalo učenje. Mi je pa težko pisati v slovenščini, na tem moram še delati. Problem je predvsem v tem, ker sem se naučil govoriti v slengu.

Kaj se vam dogaja od zadnjega nastopa, ko ste vsem dokazali, da ste rojena pevska zvezda?

Tako je lepo, ko me ustavijo na cesti, zelo sem vesel, ko se to zgodi. Vedno mi želijo nekaj povedati in mene zelo zanima, kakšnega mnenja je publika.

Kaj pa oboževalke – se vam že dogaja, da se na vas obračajo dekleta? Imate kakšno še posebej zanimivo prigodo?

Nedavno sem parkiral poleg neke ženske. Ko me je zagledala, je hitro stopila iz avta in me vprašala, če se bojim korone. Ko sem ji pojasnil, da sem okužbo že prebolel, me je takoj objela. Zelo me je razveselila.

Ste v Sloveniji morda našli tudi ljubezen ali za slednje nimate časa? Razmišljate o tem, da bi si ustvarili družino ali je za vse to še prezgodaj?

Za ljubezen si je vedno treba vzeti čas. Življenje ni vredno brez ljubezni. Jaz upam, da jo bom kmalu našel.

Kakšni so vaši cilji in kakšne so vaše največje sanje?

Moj cilj in moje sanje so to, da bi bil lahko vse življenje na odru in da bi lahko ustvarjal svojo avtorsko glasbo. Na zadanih ciljih že pridno delam, saj končujem moj novi album in komaj čakam, da ga pokažem svetu.