Mislim, da sem malo nor, tako da prej si nalijemo čistega vina, lažje nam bo in lažje se bomo prebili skozi ta pogovor. (smeh) Tisto, kar me dela ekscentričnega, je želja po nenehnem napredku. Pa ne, da nisem z ničimer zadovoljen, a mislim, da se resnično vse da narediti boljše. Ker imam rad družbo, pa običajno to pomeni, da bi rad izboljšal stvari znotraj nekega kolektiva. To najlažje dosežem tako, da se ljudem prikupim na pošten način. Pogosto pa z mislimi odtavam tudi kam v neznano,« uvodoma o sebi pove Mario Pešić, ki skrbi tudi za to, da ohranja otroka v sebi. »To je mentalno zahteven proces, ki mi sicer na koncu ponudi ogromno sreče in zadovoljstva, a ob neredni uporabi hitro postaneš zagrenjen, star in predvsem odrasel. Če nisem pozoren, se mi zelo rado kaj hitro zgodi, da postanem odrasel človek. Padem pod vpliv sodelavcev, družine, prijateljev, znancev … In tega si ne želim niti si ne bi smel tega želeti nihče od nas.« Čeprav je po poklicu konstruktor, ga glasba spremlja od nekdaj oziroma tudi v najbolj nenavadnih okoljih. »Enkrat sem pel basso profundo v nekem večstanovanjskem bloku, kjer je odmevalo kot v kakšni katedrali. Smešno je bilo, ker se je za menoj odprlo dvigalo, v katerem je bila skupina ljudi, ki jih nisem videl, in sem še kar držal tisti veliki C. Ali pa, če sem z balkona pel opero, so na druge balkone prišli sosedi in prisluhnili. (smeh) Zanimivo, da me ljudje ne gledajo čudno, temveč se nasmejijo ali celo zaploskajo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S pomočjo česna do najlepšega balkonskega cvetja

Si želite, da bi vaše okenske police in balkone krasile zdrave in bujno cvetoče rastline? Seveda si, le kaj sprašujemo, zato le brž sledite naslednjim vrsticam, saj vam bomo zaupali, kako lahko za zdravje rastlin poskrbite s česnom.

V oddaji se je preobrazil že v kar nekaj likov, ni pa še stopil v čevlje njemu najljubšega Adija Smolarja. »Adi je velik človek, bil je moj vzornik in moj sosed na Koroškem. Ob njem bi zagotovo čutil strahospoštovanje, čeprav bi mi rekel, da je on zadnje, česar bi me moralo biti strah.« Še ena zanimivost je ta, da se Mario boji statične elektrike. Razlog se skriva v anekdoti iz mladih dni. »Kot otrok sem si v trgovini kupoval električne vžigalnike in ne tiste na kamenček, potem sem snel kapico in ven vzel tisti električni sprožilec, ki je ustvaril iskro. S tem električnim klikerjem sem si potem dajal impulze vsepovsod po telesu. Zadeva je eskalirala do te mere, da smo si začeli dajati te električne iskrice na konico nohtov in nekajkrat me je tako streslo, da sem za vselej zasovražil ta klik,« se spominja. Mario je zaročen, v dolgoletni zvezi, ponosni očka leto dni stare hčerkice in zaljubljen v svoja posvojena kužka. »Uživam v vsakodnevnih sprehodih s kužkoma Hano in Grammyjem, sem aktivni član komornega moškega pevskega zbora Ptuj, od športih aktivnostih najraje tečem, rad rešujem rubikovo kocko, slepo prstno tipkanje bi rad spravil na sto znakov na minuto. Zbiram žuželke, štiriperesne deteljice, gledam v vesolje, modeliram ozvezdja, pišem, rišem, pojem, snemam, slikam, prerokujem iz kave, zbiram kriptovalute, igram videoigre, montiram pohištvo, čistim, kuham, perem, likam. Ne maram pa slabih šal,« pravi. O sceni, katere del je postal, razmišlja takole: »Zelo je dobra. Le pobrskati je treba še kakšno plast globlje. Slovenski estradniki so večinoma hiperinteligentni ljudje, ki se jim dejansko splača slediti. Problem je, ker se ti ne izpostavljajo v veliki meri na družbenih omrežjih. Zato pogosto dobimo občutek, da je slovenska estrada povprečna ali slaba, saj se posledično izpostavlja ljudi na vrhu Gaussove krivulje.« In ko smo ravno pri zvezdnikih, tudi sam je imel čast spoznati enega od njih, in to že ob svojem prvem intervjuju, ki ga je pred leti pripravljal za lokalni radio. »Moj sogovornik je bil nihče drug kot veliki Momčilo Bajagić - Bajaga. Na intervju sem se pripravljal predolgo. Nisem ga poslušal, kaj mi je odgovarjal, zaradi treme sem samo čakal, kaj ga bom vprašal. Polomija! Na njegove odgovore sem odgovarjal zgolj z medmeti. Na koncu je opazil, da sem imel izjemno tremo, a me je vseeno pohvalil in rekel: ‘Bravo, dobro si opravio!’ Haha, sem si mislil, hvala, kakšen car!«