Glasbeni odri vas poznajo že kar nekaj let.

Bilo je več začetkov, šteje pa tisti, ki je bil zame pomemben. Večkrat se pošalim, da je glasba mene poiskala in da moje otroške sanje o prihodnosti nikoli niso vključevale pevskih načrtov. V zelo zgodnjih najstniških letih, proti koncu osnovne šole, ko me je prijatelj povabil na vaje z bendom, se je vse začelo. Takrat je bilo vse zapečateno.

Do zdaj ste izdali dva studijska albuma, posneli kar nekaj videospotov, imeli radijske uspešnice, ki so predvsem nastale v sodelovanju z Dragom Mislejem - Mefom in Danilom Kocjančičem ...

Nekje z letom 2000 sem začela o glasbeni poti veliko resneje razmišljati, kot sem razmišljala do tedaj. S srečanjem primorskih avtorjev so se mi odprle možnosti, ki jih do takrat nisem imela. Danilo Kocjančič in Mef sta podpisala prve skladbe zame, sledili so številni festivali, nagrajene popevke, vidne radijske uspešnice in potem prva plošča z naslovom Iskrenosti. Leta 2004 sem izdala še studijski album Mozaik. Poleg Danila in Mefa sem veliko sodelovala še z Marinom Legovičem, Sašem Fajonom, Aleksandrom Maražem …, vedno pa ostanejo še tisti neimenovani. To so tisti, ki ti kot angeli vedno stojijo ob strani in verjamejo vate.

Ko se Polona loteva ustvarjanja, to za njo pomeni neprecenljiv čas, ko lahko odkriva sebe, ljudi in ko se prepusti toku.

V določenem trenutku svojega glasbenega delovanja ste obrnili glasbeno stran, če se ne motim?

No, jaz zelo težko silovito obračam stvari. Predvsem sem začutila, da moram stvari, ki me niso več veselile, spustiti od sebe in dati času čas. Ustvariti prostor še za druge »reči«, pomembnejše od glasbe.

Sami ste tudi začeli podpisovati skladbe, ki jih prepevate …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

Sem, in na to sem zelo ponosna. Veliko poguma je bilo potrebnega za ta korak, pa čeprav se to malce smešno sliši. Pogosto se »ljudi z odrov« povezuje z neko močjo, željo po izpostavljanju, pogumom. To je zelo površna slika. No, na to temo bi lahko veliko ali preveč povedala.

Kaj je bil razlog za to?

Želja dati tudi del sebe v trenutke, ki mi pomenijo ogromno. Interpretacija svojih pesmi je bolj spontana.

Ko se sami lotevate ustvarjanja, razmišljate o tem, kaj bi radi izrazili, ali o tem, kaj bo tržno uspešno?

Obstaja seznam tržno uspešnih tem za vse glasbene zvrsti. Obstaja seznam besed in fraz, ki bi jih lahko smotrno uporabili, če bi želeli zadostiti tej formuli. Mene ne preganja nobena glasbena norma. Tega je v življenju veliko preveč, na vsakem koraku se srečujemo z načrti in cilji, ki nas trgajo stran od sebe onkraj meja razuma. Ko se sama lotevam ustvarjanja, to zame pomeni neprecenljiv čas, ko lahko odkrivam sebe, ljudi in ko se prepustim toku. Nekdo enake občutke doživlja ob ribarjenju, med tekom maratona ... Nič posebnega se mi to ne zdi. Je le moj način, da mi je dobro.

Glasbeniki imamo za protiutež poslušalce. Oni se prepoznajo in poistovetijo z zgodbami, ki jih govorimo, in glasbo, ki jo podajamo.

Skratka, kaj takega, kot je dobra ljubezenska pesem, ki bi bila narejena premišljeno, ne more obstajati? Vse pride iz globočin?

Seveda obstaja. Glasbeniki imamo za protiutež poslušalce. Oni se prepoznajo in poistovetijo z zgodbami, ki jih govorimo, in glasbo, ki jo podajamo. Kaj je dobro, je relativno in tudi ta vidik je treba spoštovati.

Ali takoj prepoznate dobro popevko?

Hm, kaj pa vem, tega ne bi mogla zagotovo potrditi. Ob tem vprašanju se spomnim na demoposnetke, ki sva jih poslušala z Danilom, ko mi je predstavljal skladbe, ki mi jih je namenil. Težko sem si predstavljala, kaj se lahko z neko idejo v prihodnosti zgodi oziroma v kaj se lahko razvije. Pogosto slišim, da gre veliko uspešnic mimo izvajalcev, ker jih v določenem trenutku niso sposobni dojeti, si zamisliti, kaj bi njihovim poslušalcem pesem pomenila ...

Ste izpolnili vsa svoja pričakovanja, ste dosegli točko, ko lahko rečete, da ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli do zdaj?

Ne, nisem! In to je dobro. Ko gledam nazaj, mi slika pogosto ne pokaže najlepših razgledov. Učim se sprejemati, da sem ravnala v danem trenutku po najboljših močeh, in če to ravnanje ni obrodilo sadov, mi je bil prek tega predstavljen vpogled za nadaljnje delo in usmeritev. Vse skupaj dojemam kot proces, ki nima določenega začetka ne konca, sem del tega in želim si biti čim bližje nekemu bistvu.

Ko pogledate svoje videospote, ki so nastali pred leti, ali ko prisluhnete popevkam, ki so vas pripeljale do prepoznavnosti, kaj si mislite, še vedno »stojite« za temi deli?

Poredko sama vstopim v ta »show room«. Ljubše mi je, ko me tja pospremijo in postavijo ljudje z zgodbami, ki so nastale ob poslušanju mojih pesmi, ko mi zaupajo, kaj jim je pesem v določenem obdobju njihovega življenja pomenila. To me napolnjuje s smislom. Tu pesem dobi svoj pristan, ko je slišana.

Doma hranite kar nekaj festivalskih nagrad.

Res je. Ne bi jih znala našteti na pamet. Pred kratkim je bil v nekem projektu zahtevan seznam prejetih nagrad. Imela sem kar nekaj težav z definiranjem nagrad in umeščanjem v časovnico, s tem ne mislim, da jih je tako veliko, ampak to, da ne zbiram lovorik. Sem pa ponosna nanje, saj nagrade na neki način poplačajo trud, ki ga vložiš v svoje delo.

Zadnjo nagrado vam je prinesla popevka Voda, ki ste jo predstavili na letošnjem festivalu MMS. To je bila nagrada strokovne žirije za besedilo. Lepa nagrada.

Zelo sem je bila vesela, saj mi Voda veliko pomeni. Nastajala je povsem spontano in naravno, kot voda! Najprej se je zgodilo besedilo. Moja groba melodija je dobila krila v rokah Primoža Velikonje. Na začetku najinega pogovora sem omenila prijatelja, ki me je povabil v zadnjih razredih osnovne šole, da bi prepevala v bendu, to je bil on. Krasen človek in glasbenik. Ko sem mu predstavila popevko, sva v trenutku imela enake občutke. Sicer pa so Voda tudi Tadej Tomšič in njegov saks, Martin Lunder in njegova kitara ter Matej Tekavčič in njegov bas.

Kaj menite, zakaj se ne sliši veliko slovenskih popevk na večini komercialnih radijskih postajah?

Ker so komercialne radijske postaje! O tem bi lahko govorili ure in ure, sicer pa je bilo o tem že veliko napisanega in povedanega.

Zagotovo je še kakšna skrita želja v predalu …

Oh, seveda! V tem predalu vlada ustvarjalni kaos, nekaj bi bilo za polikat, nekaj za zloščit in nekaj potrebuje čas, da dozori. Vse to v zvezi z mojim glasbenim ustvarjanjem. Potem pa imam še en predal, ki ima dvojno skrivno dno in ...