»Stara sem bila osemnajst let, ko sem od sorodnikov po naključju izvedela, da je moj tedanji fant, ki je bil policist, v službi suspendiran, ker je kradel. Meni je vsak dan lagal, da gre delat, in ko sem mu povedala, kaj sem izvedela, ni zanikal. Vprašala sem ga, kako namerava to rešiti, pa je samo skomignil z rameni. V meni se je nekaj prelomilo. Nisem mu mogla več zaupati in odločila sem se, da ga zapustim. Doma sem povedala, kaj se dogaja, in mama me je posvarila, češ da je nor name, da ima orožje in da se mi bo maščeval. Ne, sem ji odvrnila, ne bo se, saj ve, da je sam kriv. A se je.«

Tako svojo zgodbo začenja Veselka Pevec, paraolimpijska strelka, ki ima še vedno živo pred očmi usodni 31. avgust 1983. Tedaj je z družino živela v Kninu, in ker fant nikakor ni sprejel njene odločitve, da se mirno razideta, se je odločila, da gre k sorodnikom v Beograd in tam konča zadnja dva letnika gimnazije. »Želela sem si samo miru, zato sem hotela stran od njega, in to seveda skrivala pred njim. Vendar je izvedel, da odhajam. Na policijski postaji je vdrl v omarico z orožjem, ki ga, ker je bil suspendiran, ni imel. Vzel je pištolo in šel za mano na železniško postajo, kjer sem z mamo in sestričnama čakala na vlak. Še zdaj se spomnim, da je bila tam velika množica mornarjev: oni so čakali vlak proti Splitu, jaz proti Beogradu. Potem je prišel on s pištolo in vsi so se razbežali. Ko je streljal vame, me je prvi strel zadel v hrbet in mi poškodoval hrbtenico. Mama se je vrgla name in me skušala zaščititi, a me je še petkrat ustrelil od blizu,« se spominja Veselka, za katero se je zatem začel osemmesečni trd in vsakodnevni boj za življenje. In čeprav je izgubila ogromno krvi, imela prestreljeno črevesje, tako da sploh ni smela jesti, in si dolgo ni opomogla, ji je navsezadnje uspelo zmagati.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Novo življenje v Sloveniji

Ko je bilo njeno zdravje končno trdnejše, je sprejela predlog, naj pošlje prošnjo za sprejem v socialno-varstveni zavod Prizma Ponikve. Tri mesece pozneje je bila že v Sloveniji. V zavodu je delala in spoznala tudi bodočega moža. Rodila se jima je hči Saša, ki je zdaj stara devetnajst let. »Končala je srednjo farmacevtsko šolo, zdaj pa se je vpisala na študij fizioterapije. Zelo resno tudi trenira atletiko in je pri tem sila uspešna. Razmišlja, ali bo tudi ona lahko kdaj šla na olimpijske igre, jaz pa jo spodbujam, češ, zakaj pa ne! Izredno sem ponosna nanjo, poleg tega sva prijateljici in zaupnici.« S svojim neverjetnim življenjskim optimizmom – »ogromno ga imam!« – je izjemen zgled svoji hčeri. Z možem pa sta se po trinajstih letih zakona ločila in takrat se je začela spogledovati z mislijo na šport. »Vsa leta sem se povsem posvečala družini, potem pa sem se odločila, da bom malo potovala, se družila z ljudmi, da ne bom sama, in da se bom začela ukvarjati s športom.«

Ko je razmišljala o športu, je spoznala, da ji še najbolj ustreza streljanje. »Mogoče sem malo nadarjena za to. Enkrat na leto sem streljala za društvo paraplegikov in imela vedno najboljši rezultat. In me je prešinilo, kaj če bi se ukvarjala s streljanjem: strelišče imam čez cesto, lahko dobim ključ, od nikogar nisem odvisna. Pri kakšnem drugem športu bi morala z avtom v Ljubljano in se ne bi mogla toliko posvečati treningu, pri moštvenih športih pa si odvisen tudi od drugih.«

Prvakinja

Leta 2011 je že resno trenirala in v samo letu dni ji je uspelo priti v reprezentanco. »Česar se lotim, to tudi izpeljem. Nič mi ni težko, na srečo pa sem tudi deloholik, predvsem pa nisem polovičar. Ko sem se odločila za streljanje, sem začela resno, zato so tudi dosežki prišli tako hitro. Hotela sem biti vsaj tako dobra kot drugi v reprezentanci. Pred trenerko sem skrivala, kolikokrat grem na trening – hodila naj bi štirikrat na teden, jaz sem šla dvakrat na dan. Hotela sem čim prej ujeti kolege,« pripoveduje 51-letnica, ki je pred dvema letoma postala tudi svetovna prvakinja v padajočih tarčah, žal pa te discipline na paraolimpijskih igrah ni. Poleg tega ima Veselka tudi precejšnje težave z vidom. Odkar so ji v Nemčiji vstavili lečo, je boljše, »kljub temu pa še vedno kdaj vidim megleno. Sem tudi bolj občutljiva, pri streljanju pa moraš biti popolnoma hladnokrven in zbran. Vendar sem tudi zelo vztrajen človek, ki zlepa ne odneha. Vem, da je vse rešljivo, le vztrajati je treba – najsi bo to šport, šola ali klasične življenjske okoliščine.« Pa tudi ne ravno klasične življenjske okoliščine, vsaj za izjemno paraolimpijko to nedvomno velja.