»Ni vedno lahko in človek tudi nima vselej volje ali moči za terapije. Si utrujen, neprespan, imaš slab dan, nate vpliva vreme, si nerazpoložen zaradi drugih stvari in podobno. Ali pa kakšen dan preprosto tudi len. Vse to se dogaja tudi meni,« pravi Anka, ki se kljub temu ne vda. »K sreči imam poleg družine in prijateljev ob sebi tudi prijazne, a stroge terapevtke. In tudi sama si rečem: če ne bom sama, kdo bo namesto mene?« Ker takšne stvari niso lahke, tudi spodbude ni vedno lahko najti. Kje jo najde Anka? »Ah, rečem si na primer, da v nasprotnem primeru ne bom nikoli več mogla sesti v svojega džipa, s katerim sem se tako rada vozila. Za volan tega oldtajmerskega vojaškega lepotca sicer ni upal sesti skoraj nihče drug, sama pa sem ga oboževala in z veseljem pritisnila na plin.« Rada bi se vrnila na teniško igrišče, saj je tenis rada igrala tudi v Hurgadi, kjer je živela zadnja leta in kjer jo je presenetila bolezen. »Vem, da ni lepo, a se rada pohvalim, da sem na igrišču premagala tudi marsikaterega dedca. Včasih v prijateljskem športnem sproščanju, spet drugič na tekmovanjih. Imam kar opazno število osvojenih pokalov.« In prav pokale, ki so ostali v Hurgadi, bi rada Anka zdaj dobila nazaj. »Vem, da marsikdo debelo pogleda, češ, kaj mi bodo neki teniški pokali v mojem položaju. A želim si jih prav zaradi njega! V stanju, v kakršnem sem, bi mi bili dodatna spodbuda v prizadevanjih za okrevanje,« pravi.