»On je bil takrat še dijak srednje ekonomske šole v Kranju, pa tudi jaz sem še hodila v šolo in si žepnino služila na modnih brveh. In kot bi trenil, je aprila minilo dvajset let, odkar sva skupaj,« ob okrogli obletnici pripoveduje Renata.

V tem času sta prestala marsikatero preizkušnjo, od tega, ko je bil on na vrhu, do tega, ko se je spopadal z dnom. Vendar je njuna ljubezen zmagala. Ona mu je, tako kot sta si obljubila, stala v dobrem in slabem. »Skupaj sva vse premagala, oba sva dozorela in šla skozi veliko preizkušenj. Nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju. Ovire pa so za to, da se premagajo,« je odločna temnolaska. V tem času so se jima rodili trije otroci – najstarejši Maj je star petnajst let in je od prvega septembra tako kot pred desetletji njegov oče, dijak prvega letnika srednje ekonomske šole in gimnazije v Kranju. Pridno trenira nogomet, in kot kaže zdaj, bo šel po poti vrhunskega športa. Njegovi mlajši sestri – 11-letna Gaja in 8-letna Stela – pa sta zapisani smučarskim skokom. Obe pridno trenirata in tudi že tekmujeta. »Nisem najbolj navdušena, da bi bili vrhunski športniki, saj zdaj še ne vedo, koliko garanja in odrekanja jih čaka. Vendar jih s Primožem podpirava na njihovi poti, in če se bodo odločili za to, bo pač tudi nama prav. Vsi trije z veseljem hodijo na treninge in tekme, jim pa dava vedeti, da je šola na prvem mestu. Vesela sem, da so vsi trije zelo samostojni in pridni tudi v šoli,« je zadovoljna Renata, ki pravi, da ji je zdaj, ko so otroci večji, težje kot takrat, ko so bili majhni.

Čeprav je bil Primož veliko odsoten, je nekako zmogla, da je hodila v službo in otroke vozila v vrtec. Zdaj, ko hodijo v šolo, jih je treba voziti še na treninge. Vsak ima svoj urnik in je potrebnega veliko usklajevanja in sodelovanja s starši drugih otrok, da so mali Peterke pravi čas na pravem mestu. »Ko sem Maja prvega septembra peljala v srednjo šolo, mi je bilo kar malo hudo. Še ne dolgo nazaj je šel v prvi razred, pa je en, dva, tri zrasel v fanta, višjega od naju s Primožem,« razlaga. Malo ji je laže, ker je Primož zdaj več doma. Hvaležna je za nordijski center v Planici, saj so prej skakalci trenirali v tujini, zdaj pa večino treningov opravijo v Planici, in se Primož iz službe vsak dan vrača domov. Poleti so preživeli deset dni lepih počitnic. Malo so bili na morju, malo pa na Kolpi, ki je vsem skoraj ljubša od morja.