Sicer pa se že pripravlja tudi na snemanje nove serije, ki bo nastala po njegovem scenariju in ki jo bomo naslednje leto lahko gledali na Televiziji Slovenija.

Jonas se je rodil pred 54 leti. Po horoskopu je vodnar, za vodnarje pa naj bi bilo značilno, da so malo posebni, kar v njegovem primeru gotovo drži. Starša sta se kmalu ločila, ampak samo na papirju, saj sta še vedno živela v isti hiši – samo vsak v svojem nadstropju. Jonas je tako postal posrednik med njima, kar ni bilo preprosto in mu gotovo ni dalo primernega zgleda za partnersko življenje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Ko genialnost ne pomaga …
Že od mladih nog je izstopal in dokazoval svojo genialnost ter tako že v osnovni šoli začel zbirati nagrade – na nekatere od teh je celo bolj ponosen kot na medijske nagrade, ki jih je pozneje dobival kot po tekočem traku za televizijsko ustvarjanje. »Zelo sem bil vesel Vegovih priznanj v šoli in tudi priznanj Vesele šole. Najbolj vesel sem bil spričevala v šestem razredu, ko mi je oče za nagrado kupil ribiško palico. To je bila edina nagrada, ki se je res izplačala, vse druge pa so bile le simbolične,« rad poudari.

V gimnaziji je obiskoval program z več matematike in se na matematičnem tekmovanju v nekdanji Jugoslaviji uvrstil zelo visoko, vendar pa mu niti tak izjemen uspeh ni pomagal, saj se je moral zaradi veliko neopravičenih izostankov prepisati na drugo gimnazijo. Sicer pa je v tistem času začel prvič služiti. Kot prvi v nekdanji Jugoslaviji je naredil program za šumnike, ki jih na tedanjih tipkovnicah sicer še ni bilo. Njegov dolgoletni prijatelj Marko Crnkovič je povedal, da je računal po sto nemških mark za to, da je program namestil v računalnik, in je bil torej eden od bolj premožnih gimnazijcev.

V vojski mu inteligenca ni koristila, so mu pa tam edinkrat v življenju izmerili inteligenčni količnik. »V tistem času so bili junaki tisti, ki so uspeli iz vojske čim prej priti domov, češ da so čudni ali bolni. Ker sem seveda tudi sam želel biti tak frajer, sem se po štirinajstih dneh slekel do golega. Seveda sem počakal, da so bili vsi vojaki zbrani na kupu, da je bilo veliko gledalcev. Ko so me ulovili, so me oblekli in poslali k psihiatru. Tam sem bil na opazovanju, vendar je psihiater vedel, da igram, ker bi rad šel domov. Vedel je namreč, da sem igralec, saj sem šel v vojsko pri 27 letih, po končanem študiju na AGRFT-ju. Potem so me poslali na teste. Nasproti mene je sedela lepa, mlada, črnolasa medicinska sestra, ki mi je dala reševat papirje. Jaz sem nanjo hotel narediti vtis, zato sem se zelo trudil in zagnano reševal teste. Namerili so mi smešno visok IQ. Ko je psihiater videl rezultate, je rekel, da sem preveč pameten, da bi se takole obnašal, in me je poslal nazaj. Čez en teden sem spet poskusil z novim trikom, ko so imeli neke manevre in so bili tam starešine. Pritekel sem iz sobe in se drl na ves glas, nato so me našli v sobi. Poleg mene je bil čisto po naključju pas iz moje uniforme, zato je stražar mislil, da se hočem ubiti. Tako so me poslali raje domov, kot pa da jim delam neumnosti.«

Je pa potem neumnosti počel drugod. Jonas, ki se je sicer sprva vpisal na študij matematike, potem pa končal študij igre in dobil Borštnikovo študentsko nagrado, je imel nekaj zanimivih gledaliških vlog, vendar je kmalu postal tako prepoznaven voditelj, da mu pravzaprav ni preostalo drugega kot igrati samega sebe. Najprej je na Radiu Študent – v fazi svoje obsedenosti s Shakespearjem – navdušil s klasiki tega mojstra gledališča. Igre je tako izjemno priredil, da so poslušalci umirali od smeha, posnetki pa so postali kultni. Potem je v nekem trenutku, ko je že vodil oddajo Videošpon, dobil preblisk, da pravzaprav videospotov ni treba napovedovati tako, kot so to počeli klasično izobraženi voditelji na TVS, in pripeljal v našo deželico na male zaslone duh sproščenosti. Z osebnim pristopom in zanimivimi domislicami je postal tako priljubljen pri gledalcih, da so mu poštarji dostavljali ogromne vreče z bolj ali manj ljubezenskimi izpovedmi, svoje ime pa je tudi kot prvi zvezdnik pri nas dobro unovčil in v oddaji reklamiral razne izdelke, med drugim pa je imel tudi prvi pri nas svojo linijo oblačil – Jeans by Jonas.

Kako izjemno priljubljen je bil, dokazuje tudi podatek, da so mu ponudili uredniško mesto pri mladinski reviji – a le pod pogojem, da bo vsaj dvakrat na naslovnici! Jonas je sam izbral ekipo sodelavcev, revija Ž pa je postala zelo priljubljena pri mladih. Revija je po dveh letih nehala izhajati, saj so izdajatelji želeli Jonasa, ki je imel res zvezdniški honorar, zamenjati, vendar je celotna ekipa vztrajala, da brez Jonasa ni nič. Revija pa je za naš prostor pomembna tudi zato, ker je prva, ki je bila tudi oblikovana na računalnik.

Ko se vse želje izpolnijo
»Ko sem bil star devetnajst let, sem si rekel: če hočem mirno umreti, moram imeti kitaro in miss Slovenije. S športnim avtomobilom brez strehe pa sem hotel igrati frajerja,« se rad spominja mladih let. Seveda si je vse želje izpolnil. Že na izboru je zapeljal takratno miss Metko Albreht, kitaro je igral tako dobro, da bi bil lahko poklicni glasbenik, s športnim avtomobilom pa je očitno zaradi prepiha dobil še revmo, saj je pred leti potarnal, da ga pogosto boli rama. Danes pravi, da mu je celo en avto (včasih je imel na dvorišču družinske hiše, ki jo je pred kratkim podrl, kar tri) odveč, bolj kot kar koli drugega pa ga zanimajo njegova dekleta.

Ko mu je Alenka Kaučič pred leti povedala, da je zanosila, je bil ves iz sebe. Pravzaprav do trenutka, ko je hčerko Zojo prvič zagledal v porodnišnici, kamor ga je spremljal Magnifico, sploh ni verjel, da je res oče. Še toliko bolj presenečeni so bili njegovi prijatelji, potem ko so videli, kako predan je svoji družini. Poleg Zoje, ki je zdaj tipična najstnica, imata z Alenko še hčerko Angelino, ki z Jonasom še vedno kdaj igra šah.

Jonas je pred nekaj leti še razmišljal, da bi se preselili na Obalo, kjer je z denarjem, ki ga je zaslužil s pokrom, zgradil vilo, vendar jo je pred časom prodal, saj je ugotovil, da se dekleta najbolje počutijo v Ljubljani. Z leti pa je ugotovil, da je pravzaprav najbolj srečen, kadar lahko izpolni želje svojih deklet, ob katerih se tudi najbolje počuti.