»Opravila sem veliko poročnih obredov. Zame je to pomenilo posebno čast, veliko odgovornost, ki mi je dala tudi veliko dela. V vsako poroko sem želela vtkati nekaj posebnega in značilnega za par in njun odnos. Skoraj za vsak stavek, ki sem ga vpletla v poročni govor, sem poizvedovala pri svojcih, da zapišem kaj takšnega, kar sta mogoče partnerja že pozabila. Hkrati sem ob poročnem obredu čutila posebno vznemirjenost, odgovornost, ki je bila prežeta z lepimi mislimi in željami, da jima v življenju uspe graditi lep partnerski odnos. Prevevali so me tudi strahovi, kaj če jima ne bo uspelo. Zgodilo se je tudi, da je mladoporočenca tako prevzel moj govor, da sta pozabila izreči usodni da. Seveda smo v smehu izpeljali vse do konca,« o časti, da je matičarka, pove Vika. Vsaka poroka ima svojo zgodbo, kakšne so prekinjali zaradi smeha, joka, kdaj niso našli prstanov ali sta se mož in žena zaradi vznemirjenosti pozabila poljubiti. »Bile so tudi želje po popolni tajnosti izvedbe poroke, a ko so svojci ali novinarji izvedeli, so se jezili name, ker jim nisem zaupala tega podatka. Poročno besedilo, skromno darilo in živo izvedena glasba so bile značilnosti obredov, ki sem jih vodila. Poročila sem veliko parov, do danes vem za tri razveze, kar je glede na podatke o razvezah odličen rezultat. Več porok sem opravila med županovanjem, manj jih zdaj, saj moram za vsako poroko posebej pridobiti dovoljenje. Mogoče je želja mladoporočencev prepričala tudi upravno enoto, saj bom v tem mesecu na isti dan opravila dve poroki,« je dejala. Ena od teh je bila poroka Andreja Škufce.