Gre za vašo prvo nagrado žirije za najboljši film. Ste mislili, da vam bo Slovenija bolj ali manj naklonjena?
Po eni strani je Slovenija velikokrat nepredvidljiva. Nekako sem že dojel, kaj slovenska publika potrebuje, kaj ji je všeč in kaj ne, ampak še vedno me marsikdaj preseneti. Ta nagrada je zagotovo nekaj najboljšega, kar ta film lahko dobi, in je veliko priznanje celotni ekipi in vsemu delu, ki smo ga opravili v štirih letih in pol. Še posebno pa je dober občutek, ker gre za nagrado na domačem festivalu.

Kaj slovenska publika hoče? Ji vaš film to daje?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Več ko naredimo filmov, težje rečem, kateri film bo funkcioniral in kateri ne, ampak dejstvo, da je bil zelo dobro sprejet pri slovenski publiki in da smo najbolj gledan film v zadnjih dveh letih, je neka matematična potrditev, da je slovenska publika film dobro sprejela. Definitivno pa je za javnost, ne glede na to, za katero državo gre, bolj zanimivo, če so tematika ali avtorji lokalni.

Je k uspehu filma pripomogel jugonostalgični moment?
Filma nikoli nisem zares dojemal kot jugonostalgičnega. Dojemal sem ga kot kritični pogled na celotno zgodovino, ki smo si jo podredili naši fiktivni zgodbi in jo uporabili na zelo svoboden način. Da je film jugonostalgičen, pravijo ljudje, ki so jugonostalgični, po drugi strani pa marsikdo reče, da je film zelo kritičen do tedanjega sistema. Gre za neko osebno afiniteto in vsak vidi tisto, kar mu najbolj ustreza, kar je po eni strani tudi najboljše, ker to pomeni, da se kot avtorji nismo postavili na nobeno stran. Mislim, da smo postavili močen avtorski pečat, sem se pa poskušal popolnoma izogniti političnemu pečatu.

Ga gledalci zdaj gledajo kaj drugače, ko vedo, da se soočajo s fikcijo?

Ne vem, ali se zdaj ve kaj več ali kaj drugače, kot se je vedelo na začetku. Film je še vedno igrano-dokumentarni in vedno bo. Še vedno je zmes fikcije in realnosti in še vedno imamo Slavoja Žižka, ki poskuša ljudem dopovedati, kako naj razmišljajo ob filmu. Ne vem, ali ga gledajo kaj drugače, mu pa pomagajo vse te festivalske nagrade in distribucija, da živi naprej. Zdaj bo doživel premiero na HBO, naslednje leto pa bo na Netflixu, tako da bo dobil kar velik zagon.

Kako je prišlo do tega, da bo na ogled na Netflixu?
Ne poznam vseh podrobnosti, ampak dejstvo je, da je bila premiera na Tribeci največja odskočna deska za ta film in se je takoj povečalo zanimanje zanj. O njem je pisalo veliko novinarjev in vse recenzije so bile zelo pozitivne, na koncu pa je prišla še ponudba Netflixa, kar mi je blazno všeč, ker je bila že vse od začetka ideja, da film doseže čim širšo publiko, in distribucijske platforme, ki ponujajo video na zahtevo, so definitivno številka ena.

Film je dobil tudi vesno za najboljšo glavno moško vlogo, kar je dokaj veliko presenečenje.

Ogromno smo se pogovarjali z ljudmi o tem, kako so gledali ta film, in mislim, da je nagrada za glavno moško vlogo predvsem dejstvo, da sem kot režiser šel do skrajnih meja igre, ker sem zahteval tako verjetno, tako naturalistično igro, da nihče ne bi mogel niti slučajno pomisliti, da gre za igrano zadevo, in tukaj je igralec Božidar Smiljanić naredil svoje.