Na vprašanje, ali si je, ko je izvedel, da bo dobil Borštnikov prstan, rekel »končno« ali »tega pa nisem pričakoval«, odgovori: »Sem si kar rekel končno. Nekako sem vedel, da bi ga moral dobiti že pred desetimi leti in bolj prav bi bilo, s čimer ne mislim nič slabega o nobenem. Ampak bolje pozno kot nikoli.« A tudi brez prstana ima 75-letni igralec za seboj zavidljivo igralsko kariero. Vanjo spada več kot sto gledaliških vlog v različnih slovenskih gledališčih, največ pa v SNG Drami Ljubljana, katere član je bil od leta 1971 do 2005, med približno 25 filmi, v katerih je igral, pa je kar nekaj slovenskih klasik – od Poletja v Školjki, To so gadi do Cvetja v jeseni in Vdovstva Karoline Žašler.

V igralskih krogih pravijo, da je dober igralec utrujen igralec. Ste utrujeni?
Ne. Jaz sem upokojenec, sem spočit in delam po eno stvar na dan. Fino je biti upokojenec.

Bolje kot igralec?
Bolje. Booolje. Zdaj mirno spim in mi ni treba ponavljati teksta.

Je spanje igralca nemirno?
Igralec ponavadi pride domov pozno zvečer, se naje in potem slabo spi. Zjutraj pa ima že vajo.

Ali družina, ki živi z igralcem, kaj trpi?
Zelo. Na žalost smo igralci zelo redko dobri starši. Biti igralec je ciganski posel.

A vam je vseeno uspevalo. Imate štiri otroke, šest vnukov ...
Šest vnukov so priskrbeli zeti in snaha, štirje otroci pa ... Rudar pride domov, saj ne ve, kaj dela. Nekaj poje, pa je ljubezen.

Rekli ste, da svojim otrokom ne bi priporočili igralskega poklica. Kaj se je zgodilo, da sta dva od štirih kljub temu šla v igralski poklic?
Ne vem. Prisežem, da ne vem. Bila sta zelo skrivnostna, samosvoja, moram tudi reči, da vse, kar naredita, naredita sama. Ne vem, kdaj sta se Nina in Blaž odločila, da bosta igralca. Za Nino se mi zdi, da sem izvedel šele, ko je bila v tretjem letniku akademije. Prepričan sem bil, da študira nekaj drugega, mislim, da sociologijo. Žena je tista, ki je držala družino skupaj in je potrpežljivo z mano tudi danes.

Potem ni bilo nobenih starševskih nasvetov, kar se tiče igre?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Ne. Nasprotno. Če bi bili, bi jih odklonil in jih poskušal prepričati, da ne bi šli na to pot. Če hočeš biti igralec, se moraš kar posvetiti temu poklicu, jaz sem pa premehek in me družina bolj zanima. Raje sem imel otroke kot kariero, veliko raje.

Z družino ste se precej ukvarjali tudi prek raziskovanja družinskih korenin. Kako daleč ste prišli z družinskim deblom?
Prišel sem do približno leta 1550.

In kdo so vaši predniki?
Zanimiva je ena ženska iz začetka 18. stoletja, po kateri se imenuje tudi moj rod. Ime ji je bilo Katarina in zato smo mi tudi Katrni. Vse, kar smo izvedeli o njej, je to, da je nabirala razna zelišča, se ukvarjala z zdravilstvom in je bila tudi porodničarka. Župnik v Kamnah, pri katerem sem bil enkrat, mi je pokazal, da potem ko je v to vas prišla ona, ni umrl noben dojenček več.

Pri vas je sicer treba kar pomisliti, kateri Valič paše kam, ker vas je toliko.
Če gremo čez reko Hubelj proti Gorici, je ogromno Valičev. Vsako drugo leto se dobimo, ponavadi tam, kjer smo doma, v vasi Skrilje v Vipavski dolini. Celo po 250 nas je že prišlo, Valiči, potomci Valičev, srečanje pa organizirajo mladi.

Imajo Valiči kakšno skupno lastnost?
Nisem še srečal človeka, ki bi bil zamorjen. V glavnem nismo zamorjenci, ampak veseli ljudje.

Zdi se, da se vsak Valič ukvarja z igro.
Joj, kako smo ljudje krivični. Če je mizarjev otrok mizar, se zdi vsem najbolj normalno. Če je igralčev otrok igralec, pa je že tako, kot da nekaj ni v redu. Tako smo ljudje narejeni. Ne vem, zakaj. Nas je pa veliko igralcev, to je pa res, in vsi smo nekako v sorodu. Po očetovi strani pa smo bolj zidarji. Tudi jaz sem tak. Zelo veliko sem zidal sam pri hiši.

Kaj pa vas je potegnilo v igralstvo?
Saj niti sam ne vem. Študiral sem tekstilno tehnologijo, ampak zelo neslavno, samo eno leto, ker eksaktne vede, kot sta fizika in matematika, nikakor niso zame.

Se spomnite sprejemnih izpitov za AGRFT?
Dobro se jih spomnim. Tudi vzroka, zakaj sem šel. Odpravil sem se na avtobus, ko sem šel delat matematiko, in srečal sošolca iz srednje šole, ki mi je povedal, da je delal izpite na akademiji in jih naredil, potem pa sem šel še jaz. Še lagal sem tajniku, da imam že vse pripravljeno, in se spomnim, da sem na sprejemnih izpitih odgovarjal na neka vprašanja in izvajal pantomimo, povezano z medom, potem pa me je Pino Mlakar vprašal, ali vem, kje bom stanoval med študijem, in takrat sem vedel, da sem naredil izpit.

Koliko ste se študenti igre družili med seboj?

To so bila leta, ko se fanti nismo nič kaj preveč družili med seboj, ampak smo bolj iskali punce. Pili smo že kdaj skupaj, kaj posebnega pa ne.

Igrali ste tudi v mnogo filmih. Vam je katero od snemanj ostalo še posebno v spominu?
Pri snemanju Pete zasede smo krasno pili.

Pravite, da imate med svojimi vlogami tudi zanič vloge? Kaj je za vas zanič vloga?
Jaz sem bil dostikrat zanič. Drugi niso bili istega mnenja, ampak jaz moram reči, da sem bil.

Kako pa veste, da ste bili zanič?
Slabo sem se počutil. Jaz sem imel to srečo, da sem v življenju naredil veliko, veliko napak.

Zakaj pa je delanje napak sreča?
Zato ker so nekateri vedno dobri, jaz pa nisem bil. Dostikrat sem bil dober, dostikrat pa tudi slab.

Dostikrat pa tudi super?
Tega pa ne vem. Upam, da sem bil, nisem pa prepričan.

Rojeni ste bili v Bosni, v Banjaluki, in to tik pred začetkom druge svetovne vojne.
Tam je bilo kar veliko Primorcev. Bežali so iz Italije, pa so jih porinili ali v policijo ali v Bosno. Rojen sem bil v Kraljevini Jugoslaviji, oče je šel takoj v partizane, midva z mamo pa sva bila od tam pregnana in sva se potem zatekla na Kozaro, tako da sva bila tam, ko je bila ofenziva. Jaz se tega ne spomnim, ampak vem samo toliko, kolikor mi je pripovedovala mama. Potem so nas ujeli četniki, tako da sva bila z mamo ujetnika, ampak to je bilo zame vse lepo. Vem, da sem takrat že hodil, lahko smo jedli in imeli smo streho nad glavo. Tam smo dočakali konec vojne in po vojni prišli nazaj v Slovenijo.

Ste kaj spremljali igralsko kariero strica oziroma ujca Aleksandra Valiča?
Ne, jaz se za igro nisem kaj dosti zanimal, to moram priznati. Mene so zelo zanimale punce, s tem sem imel pa res težave.

Vas je gledališče začelo zanimati po tem, ko ste že igrali?

Potem pa ja. Začel sem zelo neizobražen in sem se moral sam pretepsti skozi knjige, da sem se malo izobrazil, zanimati pa me je začelo tudi gledališče. Preprosto vedel sem, da sem narejen za to, in se mi je zdelo, da sem se tu našel. Takrat sem bil takšen kot vsi igralci in sem hotel vse, če mi kaj ni bilo všeč in sem se slabo počutil, pa sem tudi pokazal, da nisem dobre volje.

Sicer pa je bila družina za vas vedno na prvem mestu.
Vedno, tudi moji otroci. Nikoli ne bom pozabil, kako sem jim strigel nohte. Osemdeset nohtov. Štirje otroci imajo osemdeset nohtov in to so taki majhni nohti, ki sfrlijo in ga ponavadi dobiš v oko.

So pa zdaj vsi štirje uspešni.
Vsi štirje so končali fakulteto in moram reči, da sem prav malo važen.

Na predstave Nine in Blaža, ki sta postala igralca, pa ne hodite?
Raje ne. Zdaj ne hodim, ker ne maram motiti igralcev z vstajanjem. Jaz sem že v tistih letih, ko moram na stranišče točno takrat, ko ne bi smel, in kot igralec se dobro spomnim, da mi je bilo vedno hudo, če je kdo vstal in šel ven. Takrat sem vedel, da sem ga polomil, in zato ne maram motiti nobenega, niti mojih.

Kakšno njuno predstavo pa ste si verjetno ogledali?
Oba sem videl, in Nino in Blaža, in sem videl, da sta v redu in da lahko opravljata ta poklic. Jaz mislim, da sta zelo dobra. V gledališče ne hodim iz praktičnih razlogov. Sicer pa, odkar sem v penziji, živim zelo polno. Prvič imam čas, da se lahko kaj pogovorim sam s sabo. Prej se nisem imel časa. Nisem imel časa zase, razdajal sem se teatru in družini, zdaj pa prvič lahko zadiham. Fajn je biti penzionist.

Ste odkrili kakšne nove hobije?
Ne, ne, nobenih hobijev, tukaj sedim in mi niti za sekundo ni dolgčas.

Niti po igri? Bi še kdaj igrali v filmu?
Mogoče v filmu, v teatru pa ne, ker je fizično pretežko.

Ukvarjali ste se tudi s sinhronizacijo risank.
O, ja, to je pa res užitek. Če bi bil potujoča risanka, bi bilo čudovito. Ti ljudje imajo res domišljijo.

Kaj vam je pri risankah najbolj všeč?

Duhovitost, liki … Ne govorim, da so vse risanke dobre, a nekatere so prav imenitne. Risanka je lepa stvar.

Jih še vedno gledate?
Z veseljem.

Ste kdaj pisali pravljice?
Enkrat sem poskušal napisati monokomedijo z naslovom Pezdec. Napisal sem kar veliko, potem pa sem prenehal. Po Slovenskem pravopisu iz leta 1965 je pezdec tisti veter, ki pride od zadaj, prdec, in tako sem vedno imenoval sam sebe.

Jo boste končali?
Ne. Namesto knjig sem vsakemu vnuku zasadil pet dreves v Skriljah v Vipavski dolini, kjer sem po moji rodbini podedoval posestvo, kar je 30 dreves, in oplodil žensko, se pravi, da mi ni treba pisati knjig.