»Film je zrcalo družbe. Cela Slovenija je neka periferija, mi smo ruralen narod – poglejte, kakšna glasba se najbolj prodaja, kako je padel zakonik … Film je namenjen preprostim ljudem, takih nas je največ,« pravi Goran Hrvaćanin, Dejan Krupić pa doda: »Čeprav si to težko priznamo.« Fanta sta gonilna sila projekta – poleg scenarija sta prevzela še producentsko nalogo in dve od glavnih vlog (v preostalih so uživali Mateja Terseglav, Mario Ćulibrk, Igor Kešina, Aljoša Armuš, Haris Raković …, režiral pa je Luka Marčetić).

Zakaj ste se odločili za film, ne pa nadaljevanje serije?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Dejan: Zadnji, četrti del serije je dolg 19 minut in je bil narejen kot pilotna epizoda za eno od televizijskih hiš, ki nam je ponujala opcijo, da bi naredili serijo. A se potem ni izšlo. Nato smo se menili še z drugo televizijo in smo začeli razvijati scenarije. Napisane smo imeli že štiri dele, pa je stvar spet padla v vodo.

Zakaj?
Goran: Težko je najti nek direkten razlog, odgovor je bil, da je projekt v fazi nabiranja sredstev.
D: Pa nisva želela odstopiti od duha Hostarjev.
G: Mislim, da je težava v mentaliteti, da smo premajhni, ne znamo nič sami narediti in je lažje dati milijon evrov za neko tujo licenco, jo prevesti s šalami vred in to predvajati ljudem. A če je nekaj uspešno na Slovaškem, ni nujno, da bo pri nas tudi. Ne moreš prirejati duha naroda! Nihče nam ni podoben.
D: Pač ni zneslo. A ker smo imeli željo in nekaj materiala že narejenega, smo 2014 začeli pisati scenarij za film.
G: In ker smo na video področju dosegli že vse – na YouTubu več kot to ne gre, naš kanal ima skupaj 30 milijonov ogledov, kar je za Slovenijo plafon. Ne vem, kam bi tu še lahko šli. Na televiziji smo že bili, preostala sta edino gledališka predstava in film.

Slišala sem, da naj bi pripravljali tudi že predstavo?

G: Smo že začeli kuhati čorbico, a potem smo razmišljali, da bi bilo neumno razvijati nekaj čisto novega, če imamo tu blagovno znamko, ki ima še veliko možnosti.

Imate tudi druge znane projekte, kot na primer Carice, Bahir in Zahir. So vam Hostarji najbolj ljubi, da so ravno oni prišli na film?
G: Ja, to je najin koncept, ki sva ga razvila iz veselja do tega, kar delava. Bahir in Zahir je bil narejen po naročilu, Carice pa … Sam sem naveličan, da nas povezujejo samo s 'čefurstvom'. Želeli smo se distancirati od tega in pokazati, da znamo še kaj.
D: Ljudje so dejansko presenečeni, da govoriva slovensko, ne preklinjava ves čas in da sva čisto 'normalna'.
G: Nenormalno normalna!

Na katera čustva igra vaš film?

G: Na preprostost. Veselje. Vzamemo vam uro in pol življenja, damo pa vam smeh. To je film za osveščanje. Skozi komiko bi radi povedali, da Slovenec, ki je vedno stereotipiziran kot večni 'konjušar', lahko malo dvigne glavo. Pa ne se razburjati na mestih, kjer vaša beseda nima efekta. Opažam, da bolj so ljudje jezni na državo, bolj sproščajo svojo jezo eden nad drugim, predvsem na cesti. Tenzije sproščamo na napačnih koncih.
D: Morda film igra ravno na ta čustva – na sprostitev tenzije. Kaj ne bi bilo super, če bi bili enkrat v življenju iskreni in povedali sočloveku to, kar čutimo? Tako kot v filmu Jerč.
G: A ne bi bil to dober občutek, če bi, ko dobiš svojo nizko plačo, lahko rekel šefu, naj si jo nekam vtakne? Zagotovo bi imeli manjši knedelj v želodcu in bi se izognili kakšni zlati žili.
D: Ja, hočeva povedati, da se je treba postaviti zase. Ne samo jamrati, kar je naš narodni šport.

V filmu ste dobro prikazali številne karakteristike Slovencev, pa tudi južnjakov, Hrvatov, Nemcev … Pa pomešali neke stvari, na primer južnjaku ste dali harmoniko. V filmu je polno povednih detajlov in podtonov, če jih gledalec le želi videti.

D: Res je. Moj najljubši dialog je med direktorjem in Tatjano, ko jo povabi na Kornate na sardele in kaviar. Ona mu odvrne, da ne more, da pa rabi več dopusta, da gre z možem v hribe. Direktor jo vpraša, ali res nima višjih ciljev v življenju in ona odvrne: 'Ne, saj na Triglavu sem bila!' To je to – cilj je dosežen.
G: Temu smo rekli trifazni humor. Da je za vsakega nekaj v njem. Nekdo se smeji, da se delamo norca iz sebe, drugi, da se delamo norca iz Slovencev, južnjakov …, nekateri pa vidijo, da smo vložili trud in najdejo še ta 'nekaj več'.
D: Predvsem bi radi s filmom ljudi nasmejali, da se zabavajo, pozabijo na težave. Da se nasmejejo tudi na svoj račun, ker mislim, da se zadnje čase jemljemo preveč resno – ta politična korektnost. Sprostimo se malo!

Kako ste financirali film?
G: Sredstva smo iskali eno leto. Lažno smo mislili, da lahko zaradi svoje prepoznavnosti dobimo investitorje, a smo v enem letu našli samo enega. Problem je, da so vsa slovenska podjetja prodana, tujcev pa sponzorstvo slovenskega filma ne zanima.
D: S tem enim investitorjem smo pokrili tehnično ekipo, vsi igralci in dodatna ekipa so delali zastonj. Na srečo je prednost snemanja v majhnem, domačem kraju ravno ta, da imaš prijatelje, znance, ki ti pomagajo z uslugami, na primer s kako hrano, odstopijo ti stanovanje … Ljudje so nam šli zelo na roko.

Kolikšen je bil torej proračun filma?
D: Par tisoč evrov.
G: Avdić je rekel, da smo za uro in pol porabili 17-krat manj, kot je Slakonja porabil za triminutni videospot o Trumpu.
D: A da se razumemo, to ni način za delanje filma. Res je bilo težko, švicali smo kri! Na srečo nismo vedeli, v kaj se spuščamo, in smo šli z optimizmom naprej in sproti reševali probleme. A ne vem, če bi se še enkrat na tak način lotil takšnega projekta. Ne bi radi, da bi ljudje mislili, da se da iz nič narediti film. Ni bilo iz nič! To je bilo noro garanje.
G: Ves čas smo šli v lasten strošek. Zdaj smo v čistem minusu.
D: Bomo videli, kako bo šlo v kinu, ampak zaslužka niti ne pričakujemo, če bi bila pozitivna nula, bi bilo super. Naš namen ni zaslužek, niti prepoznavnost, naš cilj je bil narediti film, malo osvestiti ljudi in doseči, da morda v prihodnosti mi, pa še drugi kvalitetni ustvarjalci, lažje delajo naprej.