Večkrat nagrajena igralka Aleksandra Balmazović se je lotila novega izziva – skupaj z igralsko kolegico Majo Martino Merljak sta ustanovili igralsko kasting bazo jugovzhodne Evrope United Slavic Actors.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

»Leta 2005 sem se kot prva slovenska igralka, ki je prejela evropsko nagrado Shooting Stars, spoprijela z velikim žrelom filmske industrije,« pripoveduje Aleksandra. »Ugotovila sem, da brez agenta ne moreš nikamor na tuji trg, tega koncepta pa v naših majhnih filmografijah ne poznamo. Imamo izjemne filmske ustvarjalce, a razen redkih posameznikov ostajajo na domačem terenu. Seveda se mi je to zdela velika škoda. V meni se je začela rojevati ideja in čez nekaj let sem prijavila projekt agencije za igralce na Ministrstvo za kulturo ter bila izbrana za umetniško rezidenco v Londonu. Tam sem se povezala z največjo igralsko bazo v Veliki Britaniji, katere ustanovitelji so potrdili potrebo po organizirani ponudbi vzhodnoevropskih igralcev. Za ustvarjalce filma namreč velikokrat ni pomembno, iz katere države prihaja igralec, pač pa jih zanima specifičen slovanski videz, naglas in slovanska duša. Kmalu sem tudi uradno predstavila bazo, danes imenovano United Slavic Actors.«

Aleksandra je moči združila z Majo Martino Merljak. »Na začetku sva potrebovali nekaj časa, da sva začeli timsko delovati,« se spominja. »A ko sva spoznali vse napake druga druge, sva se uglasili. Dopolnjujeva se tudi takrat, kadar se ne strinjava.« Kolegico brez zadržkov tudi pohvali. »Maja je bistra, temeljita, ustvarjalna, intuitivna in močna osebnost.« Njun odnos je torej daleč od rivalstva, za katerega se sliši, da je prisotno v igralskem svetu. Ga je Aleksandra kdaj začutila? »Kot začetnica ne, ker sem bila osredotočena predvsem nase. Zdaj se tega bolj zavedam. Tračev in intrig se izogibam, me pa seveda kakšna kritika boli, če vem, da ni dobronamerna. Če bi se manj ukvarjali s tem, zakaj je sosedova krava debela in sita, bi mogoče tudi naša krava preživela.«

Že zaradi takšnih in podobnih razmer je igralski poklic precej stresen, in tudi Aleksandra priznava, da je stresu težko ubežati. »Zdravo se prehranjujem, ukvarjam se s športom, a stresu se ne znam ukloniti. Nujno moram najti neko protistresno 'rešitev' za uravnovešeno pridobitev.«

Ko je bila še študentka, je bilo ravnovesje lažje najti, zdaj to seveda ni mogoče, ker se je vsem obveznostim pridružila še skrb za družino. »Moje edino zapolnjevanje prostega časa so ogledi filmov v kinu. Zdi se mi, da gre v vsem tem bezljanju, ko bi rada čim bolj izkoristila dneve in leta, ogromno stvari mimo mene. Poskušam se otresti mišljenja, da je početi nič greh.« A jo vloga mame, čeprav je velikokrat naporna, silno izpolnjuje. »Domislice, ki se porodijo v otroški glavi, so genialne. Fascinantno je, kako lucidno vidijo svet, ki je seveda drugačen kot ta naš, ujet med vzorce, pričakovanja in pravila.« Njen osemletni sin Lev je izjemno ustvarjalen otrok, poln domišljije. Navdušen je tudi nad igro, a Aleksandra pravi, da se ne ukvarja s tem, po kakšni poti bo šel. »Svoje poslanstvo starša se trudim dojemati neodvisno od lastnih prioritet in želja. Seveda to ne pomeni, da ga ne usmerjam v to, kar mislim, da je prav in kaj ne, a kaj zmore in česa ne, od prvih dni prepuščam njemu.«

Kot dvojčici po horoskopu Aleksandri nikoli ne zmanjka izzivov. »Življenje je prekratko za vse, kar si še želim doživeti. Naučila sem se voziti letalo, zdaj se bom naučila jahati konje, nekajkrat sem tekla polmaraton … Vedno znova si citiram Martina L. Kinga: Če ne moreš teči, potem hodi, če ne moreš hoditi, potem se plazi, kar koli že počneš, samo pomikaj se naprej.«