Ali res šele po tem, ko nekoga ni več, zagledamo njegove dosežke v pravi luči? »Simona Weiss me je prevzela s svojim širokim pogledom na življenje, s svojo odprtostjo in globokim spoštovanjem do posameznega človeka,« pojasnjuje razloge, da se je odločila na predsednika Boruta Pahorja nasloviti pobudo za podelitev častnega priznanja Republike Slovenije Simoni Weiss, Zlatka Pražnikar Vrbnjak, medicinska sestra, ki je zadnje mesece skrbela za Simono.

Zlatka ni bila poslušalka njene glasbe. Pevko je spoznala, ko je bila že pacientka na Gastrološki kliniki v Ljubljani, kjer Zlatka sicer skrbi za najtežje paciente. Simonina diagnoza je bila slaba. Že ko so poleti zdravniki odkrili bolezen, so ji namreč povedali, da je prišla prepozno. Celo njen sodelavec in prijatelj Al Bano je, čim je izvedel za njeno hudo bolezen, s svojimi zvezami poskušal poiskati italijanskega zdravnika, ki bi jo operiral, vendar to žal ni bilo več mogoče. Zlatka je torej vse mesece vedela, da pomaga pacientki, pri kateri bo boj z boleznijo zelo težek. Vendar jo je Simona presunila, saj je bila tudi kot pacientka posebna.

V dokumentarcu o Simoni Weiss se sogovorniki (med njimi so tudi njena sošolka, učiteljica, prijateljica Elza Budau, Manca Košir, kolegi Sašo Hribar, Peter Lovšin, Stane Vidmar, Tanja Žagar, Tereza Kesovija, Goran Karan, Al Bano) vsi strinjajo: Simona je bila izjemna osebnost. »Bila je lepotica, ki ji je bilo dano, da bo izvrstna pevka,« je povedal Peter Lovšin. »Kar koli bi rekli o Simoni, lahko še potenciramo. Ona je bila umetnica v pravem pomenu te besede!« pravi Tereza Kesovija, ki je bila Simoni zgled, saj je kot deklica s krtačo za lase v roki prepevala prav njene pesmi, pozneje pa sta postali izvrstni prijateljici, povezani še družinsko, saj je Tereza botra Simoninega mlajšega sina Reneja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Tako kot je bila Tereza vzornica za Simono, pa je bila ta vzornica Tanji Žagar. Tanja je v otroštvu živela celo v sosednjem bloku, tako da se še dobro spominja, kakšen praznik je bil, ko je z otroki videla na dvorišču Simono, ki je bila do sosedov vedno zelo ljubezniva, potem pa je pomagala tudi njeni skupini Foxy Teens, saj jim je na svojih koncertih dala prve priložnosti za nastop. »Veliko nastopam in lahko povem, da skoraj ne mine nastop, da ne bi vsaj kdo pristopil k meni z željo, naj zapojem kakšno njeno pesem. Simona je za naše glasbeno prizorišče res veliko naredila.«

Ponujala je resnično pravljico. »Rojena v industrijskem Mariboru je želela svojemu poslušalstvu v prehodnih časih dati upanje ter voljo in veselje do življenja. Zavedala se je svoje odgovornosti in možnosti, da s svojo glasbo lahko pozitivno vpliva na vsakdanje počutje ljudi. Iz neštetih hvaležnih in navdušenih odzivov je spoznavala, da vanjo marsikdo projicira svoje sanje in želje po osebni sreči in uspehu. Zavedala se je, kako previdno mora ravnati z možnostjo takšnega dostopa do ljudi. Ko je odšla iz Maribora, je to bilo še bogato mesto in pomembno gospodarsko središče, ko se je vanj vrnila s svojimi najodmevnejšimi koncerti, pa je bilo v razsulu in njegovi prebivalci soočeni z neprijetnimi posledicami gospodarskih in družbenih sprememb. Zavestno jim je s svojo glasbeno ustvarjalnostjo ponujala verovanje v dobro, v to, da se dobrota splača in poplača, da upanje in trud za boljšo prihodnost lajšata vsakdanje tegobe in da v zasebnem življenju s človeškimi lastnostmi, s podarjenim veseljem in ljubeznijo drug drugega lahko osrečujemo ne glede na težavne zunanje okoliščine. Ponudila jim je tisto, kar navadno pričakujemo od pravljic. … Njena dostopnost in sočutnost sta identificiranje omogočala tudi socialno najšibkejšim, invalidom in starejšim. Poosebljala je najbolj žlahtne slovenske vrednote – poštenost, delavnost in hkrati naravnost, preprostost in skromnost. Še poseben navdih je vlivala ženskam in jih z lastnim primerom prepričevala, da niso le predmet v rokah usode, temveč so sposobne vzeti svojo usodo v lastne roke. Ko so po rojstvu njenega prvega sina napovedovali konec njene kariere, je s še večjim zagonom polnila velike dvorane in dokazovala, da je kariera ženske združljiva z materinstvom in družino,« je napisala v svoji obrazložitvi predloga za priznanje Zlatka Pražnikar Vrbnjak.

Nikoli mu ni uspelo, da bi jo pozdravil prvi. Kako pozorna je bila Simona do soljudi, izvrstno prikaže anekdota z njenim sosedom. Simona je vsako jutro peljala na sprehod psa. Hodila je tudi po deset kilometrov. Na tej poti je vsako jutro šla mimo soseda, ki je njenemu možu Goranu po Simonini smrti zaupal: »Vsako jutro sem čakal, da bom Simono pozdravil prvi, preden bi ona mene. In prav nikoli mi ni uspelo!«

»Za Simono ni bilo stvari, ki se je ne bi dalo narediti. Videl sem jo kositi, pa s ‘šraufcigerjem’. Imela je tak značaj, da je vse, česar se je lotila, izpeljala. Zelo sposobna ženska je bila,« pravi Simonin svak Miki Šarac, ki jo je poznal tudi v družinskem okolju. Prav družina je bila Simoni na prvem mestu. Na vrhuncu slave se je zaradi nje kar čez noč poslovila z glasbenih odrov. Po zmagoslavju v dvorani Tivoli, kjer je enakovredno nastopila ob svetovnem zvezdniku Al Banu, je namreč možu Goranu Šarcu zaupala, da si predvsem želi še enega otroka in dokončati študij. »V zgodovini slovenske popevke ni pevke, ki bi se tako na vrhuncu svoje kariere umaknila z odrov,« pravi njena dobra prijateljica Elza Budau. Simonino smrt obžaluje tudi zato, ker smo z njo izgubili izvrstno pesnico, in ji je žal, da ni imela časa napisati kakšnega romana, saj občuduje njeno pisanje.

Zvezdnica, ki se je že pred tem vpisala na psihologijo in kljub predsodkom, da je to pač zvezdniška muha, dokazala profesorjem in kolegom študentom (večinoma seveda precej mlajšim!), da misli resno, je po diplomi, za katero je kot prva izredna študentka dobila Prešernovo nagrado, naredila še magisterij in nato doktorat, ki bo kmalu zagledal luč v obliki monografije.

Simonino delo na področju psihologije ima zelo veliko znanstveno težo. »Njena monografija je izjemna. Najboljše stvari povezujejo teorijo, prakso, študije primerov – in vse to je Simona naredila!« pojasnjuje recenzentka dr. Manca Košir. »Njena disertacija je bila prvo znanstveno delo pri nas, v katerem je bila preučevana uspešnost vključevanja otrok in mladostnikov z Aspergerjevim sindromom z zornega kota staršev,« je med drugim zapisala v podpori pobudi za posthumno priznanje izr. prof. dr. Marija Kavkler, ki je opozorila tudi na to, kako aktivna je bila Simona na področju dobrodelnosti. Najodmevnejša je bila sicer njena akcija, ko je ljubljanski porodnišnici podarila dva inkubatorja in dve fototerapevtski lučki, ampak Simona je pomagala številnim in najraje tako, da je bilo to skrito pred javnostjo.

Nič ne odtehta bolečine … Vse kaže, da bo javnost še naprej odkrivala vse talente, dela in širino te izjemne ženske. Dokumentarni film ne bo pokazal le Simone le z odrov, ampak tudi njene druge dimenzije. Režiser Dušan Moravec zato z veseljem prizna, da je zdaj, ko je film v končni fazi, še bolj navdušen nad Simoninim likom in delom, kot je bil v začetku tega leta, ko je uredniku Razvedrilnega programa TVS Mariu Galuniču prvič omenil, da bi ga tak projekt zanimal. »Pri dokumentarnih filmih me vedno zanimajo stvari, ki so tako očitne, da jih pravzaprav ne opazimo. Simona Weiss je bila kraljica ljudskih src, prisotna vsepovsod, a za del Slovenije in Slovencev skoraj neopazna. In prav to me je najbolj zanimalo. Prihajam iz okolja, v katerem Simone nikoli nismo poslušali, v času panka smo to glasbo prezirali. Ko pa sem med nastajanjem filma začel v resnici spoznavati njeno zgodbo, sem videl, kakšna karizma, lepota in odločnost so bile v njej,« pravi režiser filma Dušan Moravec. Dokumentarec Lahko noč, ljubezen moja – film o Simoni Weiss bo premierno predvajan 16. decembra na 1. programu TVS, torej tri dni pred prvo obletnico Simonine smrti.

Čeprav bomo torej kmalu zaznamovali obletnico smrti, pa vdovec Goran Šarac ne skriva, da je bolečina še vedno močna. Goran in Simona ste bila izjemno povezan par. Sam je povedal, da je na izboru za miss Slovenije, ko so tam nastopili s skupino Rendez Vous, v kateri je deloval sredi 80. let, med večerjo sedel na stol zraven Simone in je tam ostal kar 32 let. V tem času sta bila ločena samo dve noči – takrat, ko je bila Simona v porodnišnici! Vsi sogovorniki v filmu poudarjajo, da je bil za »blagovno znamko« Simone Weiss v enaki meri zaslužen tudi on in da sta bila resnično izjemen tandem. Glede na to, da je vedno skrbel za kariero svoje žene, je seveda tudi zdaj na tekočem z dogajanjem v povezavi z njo. »Seveda bi bilo naravno, da me ob vsem tem, kar se trenutno dogaja v zvezi s Simono, preplavljata posebno veselje in ponos. A ni ravno tako. Bolečina je še vedno prehuda, nič ne odtehta njenega fizičnega odhoda. Vseeno pa je v življenju očitno tako, da ko posameznik odide, prenehajo vsakodnevna drobna etiketiranja in lahko šele tedaj zasije v polni luči,« pravi Goran.

Goran nam je zaupal tudi, da si je dokumentarni film že imel priložnost ogledati – nedokončano verzijo seveda. »Soustvarjalci filma in RTV SLO so opravili profesionalno delo. Sam sem sodeloval pri ogledih kot član družine, in vedno ko gledam film, privrejo na plan najmočnejša čustva – tako pretanjeno je narejen. V zvezi s pobudo za državno odlikovanje pa menim, da čas, v katerem živimo, potrebuje ljudi, ki imajo poleg dosežkov še presežno vrednost človečnosti, etike in humanosti. In Simona je bila vse to. Upam, da tokrat ne bo spregledana.«