No ja, vsaj do nedavnega, ko je imela najbolj nenavadno praznovanje rojstnega dne. »Prijateljica Klavdija mi je rekla, da mi bo po svoje organizirala dan. Odpeljala me je na Šmarno goro. Na vznožju se postavi in izvleče darilo. Vse sem razumela, toda želela sem se usesti in praznovati, vse sem poskusila, da mi ne bi bilo treba gor. Ne, ne, gor se vidiva, je odgovorila in se v teku podala navkreber. Polna zmrdovanja in negodovanja sem ji sledila,« slikovito pripoveduje Nataša. Med vzpenjanjem si je mislila, češ, kaj je narobe z dobro staro večerjo. Ali posedanjem kje drugje. »Ali je res nujno športati na rojstni dan? Pa še tako zgodaj?«  Klavdija ji je na vrhu odvrnila, da skrbi za njeno krvno sliko. Prijateljici sta se na vrhu objeli, si še enkrat čestitali in uživali v pogledu na s soncem obsijano Ljubljano. To je bil eden od tistih dni, ki si jih bo Nataša zapomnila za vedno.