Nova Disneyjeva risanka Vaiana (Moana) je kot nalašč za te sive zimske dni, saj nas popelje v tople kraje – na rajske havajske otoke! Tam živi pogumna poglavarjeva hči Vaiana, ki želi pomagati svojemu ljudstvu in se zato odpravi iskat polboga Mauija. Slednjemu glas v slovenski sinhronizaciji posoja Rok Kunaver.
»Maui je polbog vetra in morja, samosvoj, hiter, energičen, na trenutke rahlo ciničen, zato mi je zelo všeč. Lik po mojem okusu,« pravi Rok in prizna, da sta si v tem malo podobna. »Tudi jaz sem zelo energičen in za vlogo so me menda izbrali ravno zaradi energije v mojem glasu.« Zanimivo, saj si fizično nista niti malo podobna. »On je definitivno večja omara kot jaz,« se zasmeje Rok. »Po telesni konstituciji je čisto drugačen in ravno zato je bil zame to velik izziv. Razlikujem se tako od risanega junaka kot od originalnega govorca.« V originalu Mauiju namreč glas posoja nekdanji wrestler Dwayne Johnson – The Rock, ki ga je revija People pravkar razglasila za najbolj seksi moškega na svetu. »A res? On je malo starejši kot jaz – torej sem na dobri poti,« se pošali. »Definitivno sem malce drugačen tip igralca kot on. Čeprav sem tudi jaz Rok, nisem tako močan. Rad surfam in plezam, za to rabiš veliko moči, ampak ne take, da se vidi, bolj prožnost v mišicah,« razkrije še eno povezavo z risanko – ljubezen do morja.

»Moj moto je: če ne uživaš, potem tega ne počni, se ne splača.«

Deskar na valovih

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

»Brez morja mi živeti ni, že od majhnega ga imam rad, so me morali vedno vleči iz vode.« Zadnjih nekaj let je navdušen deskar na valovih (še ena povezava s Havaji in torej risanko). »Ne bom ravno rekel, da sem deskar, ampak da se trudim, ta šport mi je zelo všeč. Prvič sem poskusil pred petimi leti, bilo mi je všeč, a si nekako nisem vzel časa, sedaj pa sem ugotovil, da je prišel čas, da si vzamem čas za svoje želje, zase, za svoje sanje, in zadnji dve leti bolj intenzivno deskam.« Na Havajih sicer še ni bil, jih pa ima v načrtu za takrat, ko si bo rekel pravi deskar.

Rok pravi, da zelo uživa v sinhroniziranju risank, čeprav to ni tako lahko delo, kot si mnogi mislijo. »Je kar naporno. Zelo si utrujen že zato, ker si v zvočno izolirani sobi, brez šumov, tega v normalnem življenju nismo vajeni. In ves čas si skoncentriran na risanko, ker 'loviš' usta: če se stavek konča na a in ima lik odprta usta, moramo tudi mi najti tako besedo, da bodo usta odprta, zato je treba marsikak stavek obrniti naokoli, veliko je prepuščeno naši domišljiji – režiserki, tehniku in igralcu. Ker je namenjeno otrokom, moraš paziti tudi na jezik – igralci imamo odgovornost, da skrbimo za lep, čist knjižni slovenski jezik. In delaš sproti od prizora do prizora, ne vidiš risanke prej. Res je velika koncentracija. Največ zdržim od tri do štiri ure naenkrat in sem potem ves cunjast. A vseeno to strašansko rad delam.«

Vračanje energije

Nasploh rad dela za otroke, saj je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. »Res uživam v delu za otroke, drugače je kot predstave za odrasle. Rekel bi, da je razlika v bolj pristnem kontaktu med igralcem in občinstvom. Otroški teater je bolj pristen, to mi je všeč, ker sem iskren človek. Na koncu si poplačan z nasmehi, aplavzom, vriskanjem, s to energijo, ki jo dobiš nazaj. Kolikor daš, toliko dobiš. V otroškem gledališču sem se zaenkrat našel, potem bomo pa videli, kam me bo odpeljalo življenje,« je iskren. Delo v LGL pa ga je pripeljalo še do enega spoznanja: »Pri nas je pomanjkanje dobrih otroških predstav in ni teatra za otroke in mladino. So lutke za majhne otroke, od 5. do 25. leta pa je luknja. V LGL z dramskim odrom izobražujemo male gledalce, da bodo kasneje lahko kritično presojali gledališče. Imamo poslanstvo. Zato se nam zdi nepravično, da se otroško gledališče pri nas podcenjuje.«

»Predvsem moraš biti iskren do sebe. In iti v življenju naprej, pa čeprav z majhnimi koraki.«

Negativec ali ne?

Veliko večji doseg kot gledališče ima televizija, kar Rok ve že od serije Svingerji, sedaj pa še toliko bolj to občuti kot del igralske ekipe Usodnega vina, v katerem igra Andréja Simoneta. »Zabavno je, kako nas ljudje prepoznavajo. Do tistih kolegov, ki igrajo pozitivne like, veliko hitreje in lažje pristopijo kot do mene, ki igram negativca. Kar mi je smešno, ker sem v resnici čisto drugačen kot André. Mi je pa užitek igrati negativca, ker v karieri takšnih likov nisem imel veliko; zato se mi je zdel blazno velik izziv.« A sam na zgodbo gleda malce drugače: »Nina me je sprejela, se poročila z mano in me potem 'nogirala'. Kdo je tu negativec? Jaz torej svoje vloge ne gledam kot negativne in jo tako tudi igram – in očitno je to efektivno. Igralci moramo vedno zagovarjati svoj lik. Do konca!«