Imel je srečo v nesreči, saj so živci ostali nepoškodovani, in tudi zdaj, ko so ga v tamkajšnji bolnišnici odpustili in je na okrevanju v Ljubljani, se kljub nenehnim bolečinam dobro zaveda, da bi lahko bilo veliko huje. »Zdravniki pravijo, da okrevanje napreduje dobro. Bolečine so še zelo prisotne, vendar pa je moje počutje super – glede na poškodbo. Zato cenim vsak trenutek, ki ga preživim na nogah, in to, da lahko hodim. Kljub bolečinam se trudim in trudim, da vsak dan čim več prehodim.« O vrnitvi na sneg seveda še ne more razmišljati, kar pa ne pomeni, da si ni že zastavil športnega cilja. »Rad bi sodeloval na teku Wings for life 7. maja v Ljubljani. Zbrana sredstva na teku gredo namreč prav za pomoč takšnim, ki so imeli enako poškodbo kot jaz, vendar manj sreče. Ob težkih trenutkih, ki sem jih imel takoj po poškodbi, ko nisem vedel, kako hudo je, sem samo molil, da bom lahko še naprej peš vodil svoja otročka v vrtec, in ne na vozičku. Ne predstavljam si, kaj bi pomenilo ljudem, ki imajo poškodovano hrbtenjačo, da bi se jim dalo pomagati …« Marko priznava, da je ta usodni trenutek korenito spremenil njegove življenjske prednosti. »Pred poškodbo sem imel toliko opravil in res veliko dela, veliko potovanj, veliko obveznosti. Zdaj imam samo eno nalogo: da se pozdravim. Ko doživiš nekaj takega, kot sem jaz, začneš zelo ceniti tudi najmanjše stvari.«