Kakšen je občutek na odru s skupino in solo?

Seveda je bila to zame sprememba, saj sem kar 18 let nastopal s skupino Čuki. In seveda je drugače stopiti na oder sam, kot pa, če si v varnem zavetju skupine. A počasi se tega navadiš, sem pa vedno poskrbel, da sem imel s seboj ansambel, nikoli nisem prišel na oder brez spremljevalne ekipe. Nikoli mi recimo ni bil cilj, da bi nastopal sam, kljub temu, da je bilo teh vabil kar nekaj. Zelo rad nastopam z ansamblom in v živo, matrice mi enostavno niso blizu. 

Kakšni so danes odnosi s skupino Čuki? 

Srečujemo se sicer ne, a če se kje vidimo, potem z veseljem kakšno rečemo. Največkrat se to zgodi na kakšnih večjih nastopih, kjer nastopa več izvajalcev. Nedavno sva se srečala z Jožetom Potrebuješem in sva potem odšla na čaj in se zaklepetala za celo uro in pol. Med nami ni nobenih zamer, a je potrebno vedeti, da smo imeli vedno prijateljsko - poslovni odnos.

Kako se spominjate svojih prvih nastopov?

Pripeljali smo se s trabantom in ven zložili zvočnike, igrali smo pet, šest ali sedem ur in se zjutraj veseli odpeljali domov. Nihče ni niti razmišljal ali se bo kaj zaslužilo, vsi smo imeli polna srca in se veseli vračali z nastopov. A se mi zdi, da so začetki pri vseh podobni.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Je bilo včasih glasbenikom težje?

Če si se včasih pojavil v Anteni, ki je bila v tistem majhnem formatu, te je videla cela Slovenija, saj včasih ni bilo na desetine tiskanih medijev. Če si imel srečo in se pojavil v oddaji Zdravo, je bil tisti komad skoraj zagotovo hit. Danes je vse precej bolj razdrobljeno in je zato glasbenikom težje, a po drugi strani se lahko danes z glasbo ukvarja vsak in pride do velikega uspeha, včasih pa to ni bilo mogoče.

Imate morda kakšne glasbene kolege na sceni za katere lahko rečete, da so vaši prijatelji?

Lahko bi za vse rekel, da so prijatelji. Me pa poleg glasbe zanimajo še številna druga področja in lahko bi rekel, da imam tudi tukaj nekaj takšnih, ki so mi idoli ali pa inspiracija.

Lahko katerega izpostavite?

Eden izmed velikih je zagotovo pokojni Jure Robič, z njim sem se v življenju morda srečal le deset krat, a me je njegova zgodba in njegova knjiga zelo navdihnila. Včasih, ko se mi zdi kakšna stvar v življenju težka, se spomnim nanj in je potem lažje. Nenazadnje sem občudoval tudi pokojnega Tomaža Humarja.

Si želite, da bi še s kom na slovenski glasbeni sceni posneli duet?

Duet sem recimo posnel z Nušo Derendo, ki je bil krasen, a si nikoli nisem mislil, da ga bom kdajkoli posnel. Včasih se glasbena sodelovanja zgodijo povsem spontano.

Tudi hčerki kažeta zanimanje za glasbo? Že igrata kakšen inštrument?

Dekleti imata vse možnosti za to, saj so inštrumenti dejansko doma. Maša se je nekaj časa spogledovala s klavirjem, Zala se zdaj uči klavir, a ju ne usmerjamo v to, da bi morali biti koncertni izvajalki. Danes vsaka stvar zahteva veliko predanosti, da si lahko v nečem resnično vrhunski. Šteje samo presežek, vse ostalo je seveda le povprečje, ko govorimo o vrhunski glasbi.

Bi rekli, da ste strog oče?

Moram priznati, da bi se obnašal drugače, če bi imel sinove. Očetje imajo včasih veliko večja pričakovanja pri sinovih in če bi imel sinove, ki se ne bi želeli ukvarjati s športom, bi bilo to zame zelo težko sprejeti. Zdaj imam doma dve hčerki, ena se malo manj rada ukvarja s športom, druga malo bolj rada in z ženo se trudiva, da obe zelo vzpodbujava pri tem, da bi bili kar čim bolj aktivni.

No, je pa tako, da če bi moji dve hčerki vprašali kakšen oči sem, bi vam povedali, da sem najboljši oči na svetu.

Kako najraje preživljate prosti čas z družino?

Radi smo skupaj. Včasih je kvalitetno preživljanje skupnega časa tudi to, da vsi skupaj ležimo na kavču, pod isto odejo in še 20 gledamo film Gremo mi po svoje. Z ženo se sicer trudiva, da smo čim več zunaj, ker je ta zdajšnja generacija dejansko takšna, da jih moramo trgati od računalnikov in tablic. V mojem otroštvu je bilo tako, da so nas morali starši klicati, da smo prišli domov, danes pa otroke težko prepričamo, da bi šli ven. Trudimo se, da smo čim več zunaj. Načeloma je tako, da morava biti z ženo pobudnika, da se odpravimo na kakšen izlet v naravo, a ko smo enkrat na izletu, vsi zelo uživamo.

Marko ste kdaj o sebi prebrali kakšen trač, ki vas je še posebej prizadel?

Sem. Napisala ga je novinarka, s katero sva bila takrat v zelo dobrih odnosih, sicer ga ni napisala ona, ampak me je poklicala ena mlajša novinarka, dotikal pa se je zelo osebnih stvari. Dobil sem klic, povedala mi je kaj ima namen napisati in me vprašala, če imam kakšen komentar. Šlo je za laži in dejala mi je, da se o meni ni nikoli napisalo nič slabega in da bo zdaj ona to objavila. Kasneje sem poklical to novinarko, ki je imela možnost, da bi lahko zadevo preverila, ker so bile resnično same laži in lahko rečem, da je bilo to tudi edinkrat, da se mi je zgodilo kaj takega. Nimam nič proti, če se nekaj objavi, a če je to laž in je zraven vpletena še družina, potem pa se mi to nikakor ne zdi korektno.