Ne, da ni bilo dovolj prijavljenih – »za kakšno drugo oddajo bi bil to odličen nabor«, pravi voditelj Boštjan Romih – a za oddajo, v kateri se tekmuje pod hipnozo, potrebujejo ljudi, ki se jih da hitro in globoko hipnotizirati, vsi pa nismo enako dovzetni. Gre namreč za oddajo, v kateri bo po pet tekmovalcev pod hipnozo opravljalo določene, sicer čisto lahke naloge, in se potegovalo za 8000 evrov. O oddaji in fenomenu hipnoze smo se pogovarjali z voditeljem, ki se je tudi sam pustil hipnotizirati.

Oddaja je bila napovedana že lani spomladi. Zakaj je prišla na spored šele sedaj?
Snemanja so se vlekla skoraj eno leto, ker smo tako obupno iskali tekmovalce. To je vse presenetilo. Od prijavljenih je bilo primernih le 3–5 odstotkov. Šli so skozi tri sita, tri vrste avdicij. Zgodilo se je, da je na avdicijo prišlo 60 ljudi, a nihče ni bil zmožen tako hitre in globoke hipnoze, kot jo oddaja zahteva. Takih je zelo malo. Zato smo posneli nekaj oddaj, nato spet iskali tekmovalce, spet snemali in spet iskali. Kar namučili smo se.

Pustili ste se hipnotizirati, a menda ni uspelo …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Ni uspelo v tej meri, da bi name delovale hipnotične sugestije, kot je »naj ti roka otrdi in je ne boš mogel premikati«. Kar pomeni, da tako daleč nisem prišel, sem pa dosegel lepo globoko sproščeno stanje. Kar mi ni tuje, ker sem se zaradi potapljanja na dah in podvodnega ribolova že spoznaval z različnimi tehnikami sprostitve, meditacije. Eno leto sem treniral jogo, kar stvari prav tako olajša. A očitno so policisti v mojem zavestnem umu prestrogi in ne odprejo vrat v podzavest tako zlahka.

Zakaj ne?
Ne vem. Nasploh veljam za človeka, ki želi imeti ves čas kontrolo nad sabo. Redko se spustim z vajeti. Zakaj je tako, ne vem. Glede na to, s čim se ukvarjam … Nekako me te kontrole bolj rešujejo, kot ovirajo v življenju. Se mi zdi, da teh policistov ne bi rad kar vrgel iz službe.

Se morda bojite, da bi v stanju hipnoze počeli kaj trapastega?
Na prvo žogo bi človek to pomislil, ja. Ampak pri hipnozi ne gre za to, da bi počel nekaj, česar sicer ne bi. To je eden od predsodkov, ki ga bomo skušali skozi oddajo razbijati. Hipnoza ne pomeni, da hipnotizer s tabo dela kot z lutko, da ti nimaš nadzora in da počneš stvari, ki jih sicer ne bi hotel početi. Božidar velikokrat reče, da je hipnoza dovoljeno stanje zavesti.

Torej ne delamo piščanca iz sebe, če tega nočemo?

Ja, če ga, to pomeni, da smo znotraj še tako razigrani, da smo ohranili toliko otroškega duha, domišljije in porednosti, da nam to pod hipnozo ni problem početi. Ko odpadejo notranji policaji, si lahko tudi kokoš, Kekec, Tarzan ali Božiček.

V oddaji se torej ne norčujete iz ljudi?
Okoli tega bodo gotovo polemike, gotovo se bo komu tako zazdelo. A če bi vprašali nastopajoče – važno je, da oni tega ne občutijo tako. Ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so doživeli odrsko hipnozo, so rekli, da je njim bilo super, da so se odlično počutili, da jim je bilo zabavno. Na koncu snemanja naših oddaj so bili tekmovalci nasmejani – nič se niso sekirali.

Kaj je bila vaša prva misel, ko so vam ponudili to oddajo?
Podvomil sem, ali tak tip oddaje res deluje, če tekmovalci igrajo ali so res pod hipnozo. Najprej sem se želel prepričati, ali hipnoza res deluje, zato sem se pogovarjal z ljudmi, ki so to že doživeli. Naj poudarim še nekaj: za hipnozo je strogo zadolžen Božidar, jaz sem za vodenje. Jaz sem tam tudi tisti, iz katerega se ves čas norčujejo: nekdo od tekmovalcev pod hipnozo bo mislil, da sem jaz Božiček, drugi, da je on voditelj in sem mu jaz prevzel mesto … V nobeni drugi oddaji si me še niso tako privoščili kot tu!

Katere stereotipe o hipnozi bo oddaja razbila?

Eden najmočnejših stereotipov glede hipnoze je, da je odvisna predvsem od hipnotizerja. Pa ni tako. Hipnotizer mora biti usposobljen, izkušen, a največ je odvisno od hipnotiziranega, kako globoko mu dovoli. In hipnotizirani lahko kadarkoli zapusti to stanje, se »prebudi«. Ampak priznajmo: namen oddaje ni razbijanje stereotipov, temveč zabava.

Ste se že kdaj prej srečali s hipnozo?
Bežno, zaradi nevrolingvističnega programiranja – to je program osebnostne rasti, ki je neke dele potegnil tudi od uspešnih hipnoterapevtov.

Verjetno bo oddaja sprožila zanimanje za hipnozo. Je to dobro ali slabo?
Če bo zato več šarlatanov, potem ne bo dobro, če bo več ljudi, ki bodo odgovorno in s srcem želeli komu pomagati, pa je dobro.

Zakaj je hipnoza za ljudi tako privlačna?

Ker je tako skrivnostna. Kar težko razumemo, je skrivnostno, onostransko. Vse, kar diši po ezoteriki, nas nekoliko vznemirja, zato začne domišljija delovati bolj bogato in si napletemo marsikakšno idejo v glavo. A kar je bilo nekoč ezoterično, je z leti postalo znanost. Nekdaj je bila strela popolnoma božanski pojav, dokler ga niso znanstveniki znali razložiti in izmeriti.

Kaj ste počeli to zadnje leto in še malo, ko vas ni bilo na televiziji?
Kaj naj povem novega? Odvodil sem kakšno prireditev, delal na radiu, imel kako delavnico javnega nastopanja – vse to že veste. Nisem naredil diplome, vpisal novega faksa, naredil novega otroka ... Sem pa migal. Zadnje leto sem tako športno aktiven, kot nisem bil še nikoli. Začel sem celo »laufati«. Toliko časa sem se upiral, tek mi je bil beden, potem pa sem imel intervju z Žigo X. Gombačem, prebral sem knjigo Ultrablues in začel sem mu zavidati, kako on med tekom vriska, kako je razposajen, kakšne evforične trenutke doživlja. Ne rabi kave, alkohola, droge, če mu že med tekom toliko dogaja. Na intervjuju sem mu prav rekel, da če bom kdaj začel teči, bom zaradi njega. In sedaj že pol leta relativno redno tečem. Najraje tečem po gozdu, po nikoli videnih poteh, da se malo izgubim. To je super!

In sedaj vse doma prepričujete, da je tek super in naj poizkusijo?
Ne, ne! Čeprav … imate prav, ženo Laro sem začel malo drezati, ker bi se mi zdelo nekaj zelo romantičnega, če bi tekla skupaj. (smeh) Tipična moška – ena najbolj zgrešenih idej! (smeh)