Kakšna je bila vaša prva misel, ko so vas povabili k sodelovanju oddaje Hipnoza:dobra zabava?
Najprej sem želel videti kako je videti izvirna oddaja. Ko sem jo videl, sem se želel prepričati ali gre za igro ali ne. Videl sem, da so bili tudi v Angliji podobni pomisleki, da so se ljudje podobno spraševali in jih obtožili, da vsi igrajo, nato pa so odrski hipnotizerji, ki imajo s tem veliko izkušenj odgovorili, da je vse to možno.

Kako se soočate s temi komentarji, ki so se pojavili po oddaji, da gre namreč za odrsko potegavščino in da je vse zaigrano?
Na očitke sem bile že dokaj pripravljen, saj sem vedel kaj se bo sprožilo v javnosti. Tukaj gre predvsem za napačno dojemanje hipnoze, ne gre za to, da bi človek v stanju hipnoze počel nekaj, kar sicer ne bi. Ljudje imajo te norčave vzgibe že v sebi, v tem hipnotičnem in popolnoma sproščenem stanju pa so jih potem sposobni dati na plano. Zavedajo se kaj počenjo, zavedajo se občinstva, ki se jim smeji in se imajo ob tem čisto fino.

Je pa tako, da če odrska hipnoza zares deluje, potem se tisti, ki je bil pod hipnozo ni počutil nikoli osramočenega.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Bi se sami upali postaviti v vlogo vaših tekmovalcev?
No, jaz sem hipnozo poskusil, a name ni tako zelo delovala. Verjetno noben televizijski voditelj nima želje, da bi bil med tekmovalci. Mene ne mika, da bi šel med tekmovalce ali v kakršen koli drug šov. Po drugi strani se mi pa zdi, da ne smemo gledati z viška na tiste, ki se za takšno potezo odločijo in jim je to zabavno in takšno vlogo sprejmejo.

Kako se pa vi kot voditelj pripravite na takšno oddajo?
Na določene stvari se enostavno nisem mogel priraviti, ker nisem vedel kaj se bo dogajalo in kako se bodo ljudje obnašali v času hipnoze, kako močno bo na njih delovala. Do neke mere sem se pripravil, se pravi na tiste uvodne minute v oddaji, kasneje v oddaji pa sem si želel dati prednosti tekmovalcem, kajti oni so prave zvezde te oddaje in prav je, da je večina pozornosti na njih. Oni so smešni in zabavni in voditelj tukaj ni vlogi humorista.

Kako sebe doživljate na televiziji? Gledate vse svoje oddaje in jih analizirate?

Praviloma ne gledam svojih oddaj, ni mi prijetno gledati sebe na ekranu, se mi zdi pa to početje dokaj nujno, ker je to edina povratna informacija. Šele, ko se vidiš, veš kaj si naredil dobro, kaj bi še lahko izboljšal in kakšne so bile tvoje reakcije. Iz analitičnega vidika je skoraj nujno, da gledamo svoje oddaje, stisnem zobe in se pogledam, a priznam, da v tem ne uživam.

Kdo je vaš največji kritik? Na koga se lahko vedno zanesete?
Načeloma sem sam sebi zelo dober kritik, sam znam sebe zelo dobro ocenit. Marsikaj me pri sebi zmoti. Mi pa žena tudi brez zadržkov kaj pove, a ji ne jemljem za slabo.

Prisotni ste tako na radiu, kakor tudi na televiziji. Kaj vem je všeč pri enem in kaj pri drugem mediju?
Radio je po mojem mnenju eden najboljših temeljev za kasnejše televizijsko delo. Ni nujno, da gre v tem vrstnem redu, a zdi se mi, da je to zelo dober vrstni red.

Bi se strinjali, da si na radiu morda več upate, ker ste prisotni samo z glasom?

Zelo mogoče ja. Nekako velja, da se radijskemu etru hitreje odpušča. Če narediš nekaj na televiziji, bo to bolj odmevalo. Vsaka napaka, vsaka neposrečena izjava bo veliko bolj opazna.

Na radiu delujete enako suvereno kot pred kamerami. Kdo vam je recimo glede medijske kariere podal najboljši nasvet?
Zagotovo sem se veliko naučil na nacionalnem radiu, to je bila odlična osnova in tisto so bili dobri temelji. Potem mi je pa veliko pomagal tudi Jože Potrebuješ s tisto oddajo Raketa pod kozolcem. On me je v resnici videl kot potencialnega televizijskega voditelja.

Kar nekaj časa ste bili pred kamerami z voditeljico Jasno Kuljaj? Se še kaj slišita?

Takrat se nismo razšli v najlepših tonih. V vsem tem času naju življenje nikoli ni pripeljalo skupaj, da bi se srečala oz. videla. Imam pa po vseh teh letih občutek, vsaj kar se mene tiče, da so te zadeve že povsem predlanski sneg in bi jo z veseljem srečal in šel z njo na kakšno kavo.

Ob izgubi očeta ste svojo bolečino iskreno delili tudi z javnostjo. Je danes bolečina manjša ali ste se zgolj naučili živeti z njo?
Zelo naravno se mi je takrat zdelo o tem govoriti, ljudem se dogajajo številne tragedije in tiščati to v sebi, to se mi zdi najslabše. Zaradi tega, ker sem dal to takrat iz sebe, sem se tudi dokaj hitro potem postavil na noge. V tem trenutku, ko delava tale intervju, v roki držim pol očetove verižice v dlani in to je neka taka duhovna povezanost in spomin. Žal mi je, ker ne more doživljati lepih stvari z nami, ker ne more videti svojih vnukov. Se mi pa zdi, da če bi oče vedel, kaj sem takrat čutil ob njegovi izgubi, bi bil pa verjetno najbolj ponosen oče na celem svetu.

Tukaj pa si preberite še, kaj je Boštjan svoji ženi pripravil za 8. marec.