Če bi morali upravičiti klepet s tokratnim gostom, bi se lahko izgovorili na nov kratki film, Eno žlahtno štorijo in kviz Kdo bi vedel, a pri ustvarjalcu, ki žonglira z osmim predstavami, šestimi festivali, dela stand up, pripravlja še dve gledališki vlogi in film, snema oglase, piše, producira ter pridno vzgaja otroke, takih izgovorov res ni treba iskati. Matjaž se lahko pohvali s Severjevo nagrado, nazivom žlahtni komedijant, osvojil je bob leta in kup pokalov v Impro ligi, najbrž pa ne veste, da je obiskoval gledališko in lutkarsko šolo.

Koliko o vas drži, da ste renesančni človek in človek sveta?
Sem oboje. Definirata me dve vodili: dom, družina, domovina ter rock 'n' roll. Sem velik tradicionalist, predvsem pri družinskih vrednotah, morali in prijateljih, hkrati pa neizmerno radoveden. Zanima me vse, kar je novega, kar je okoli mene: ljudje, karakterji, zgodbe, narava, kako se spreminja, na kakšen način nam kaže, kje grešimo ... Bil bi logar, ker imam rad gozd. Preselil sem se na Krko, ker sta gozd in voda, elementa, ki mi pomenita veliko, dajeta mi zavetje in mir. Živim pa razseljeno med Krko, Piranom, Kranjsko Goro in Prago. Po duši sem cigan in mi je cel svet premalo.

Kakšno vlogo v vašem življenju igra Praga?
Vzljubil sem jo že ob prvem obštudijskem potepu s Silvanom Omerzujem, lutkarjem svetovnega formata, in Metko Zobec, ki me je kot duhovna gurujka iz pohorskega divjaka izbrusila v človeka. Ogledali smo si nekaj predstav in takrat sem začel lutke dojemati čisto drugače. Tja sem se vrnil na študij scenaristike, spoznal ljudi z vsega sveta, s katerimi smo snemali filme in z mnogimi še vedno poslovno sodelujemo. Praga je eden od centrov evropske kinematografije, Slovenci, Madžari ... vse bolj tudi Balkan le nudimo storitve. Praga je krasno mesto za ustvarjanje, za živeti pa je prevelika. Rad imam naravo, varnost, čistočo. Meni je že Ljubljana prevelika.

Zakaj ste pri vsem delu zagrizli še v kviz?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Zanima me vse, berem, odkar vem zase, gledam filme, imam dober spomin in vem, da ogromno vem. Kviz je izziv tudi, ker me ljudje poznajo po vlogah posebnežev, zajebantov, obrobnežev ... Kar me ne moti, saj posel jemljem kot posel. Ne verjamem v to, da se lahko umetnost dela načrtno. Umetnost se lahko zgodi le, če sovpade kup stvar, na katere v glavnem nimaš vpliva. Da boš delal umetnost, ker si končal akademijo, je pa malo domišljavo.

Dolgo ste bili Izi iz TV Dober dan, zdaj ste Smiljan iz Štorije. Ste pričakovali, da se bo Štorija tako prijela in sprožila renesanso domače igrane TV-produkcije?
Izi me še vedno spremlja. To so liki, ki jih imajo ljudje radi, ki se jim zdijo zabavni, niso naporni in niso tam zato, da boš šel spat zamorjen, ampak da te razbremenijo. Za Štorijo pa sem vedel, da bo hit. Primožu Forteju in producentu Vojku Anzeljcu sem rekel, da bo Štorija vsaj taka uspešnica kot TV Dober dan. Videl sem scenarij, like, igralsko zasedbo, predvsem pa studio, ki je prvič pri slovenski seriji res tak, kot mora biti. Ne le na pogled, tudi diha in zvočno deluje. 120 ljudi v studiu, ekipa za lokacije ... Ko sem videl ta pristop, sem vedel, da je to to. Smiljan je pa spet tak lik, kakršne imajo Slovenci radi: manj uspešen, kot so oni, večji kreten ... in to mi požegnamo!

Po desetletju resničnosti so zdaj res dobri časi za TV-ustvarjalce.
Absolutno, zaradi prihoda Planeta se je tudi Pro Plus začel bolj truditi. Naš največji problem je premalo produkcije in nekateri poklici izumirajo. Ne vem, ali še imamo kakšnega patinerja. Brez dela se izgubljajo znanje in izkušnje. Na Češkem imam nekaj sodelavcev, s katerimi težko najdemo skupne termine, saj so ves čas zasedeni. Smo pa mi še vedno mojstri improvizacije. Ponudili so mi majhno vlogo v skandinavski seriji, kjer bi igral v štirih delih. Pričakoval sem deset snemalnih dni, a so jih za ta stranski lik predvideli sto. Snemajo štirikrat 40 minut serije, na dan pa posnamejo le minuto. Pri nas v enem dnevu posnamemo 45 minut programa. Ni nujno, da bo tisti projekt toliko boljši kot Štorija, a pristop je čisto drug. Mi delamo čudeže. Na vseh področjih. Očitno smo navajeni ustvarjati iz nič.

Šila praznuje 20-letnico. V šolski ligi niste nastopali, ste bili pa serijski šampion Impro lige.
Improvizacija je super, ker ti da samozavest. Mladi so za računalniki, zaprti vase, ne družijo se toliko, kot smo se mi, in ne razvijajo socialnih veščin, razen internetnih. Obrusi te, naolji možgane, da ti čut za prostorsko orientacijo, nauči te poslušati, da ne skačeš v besedo ... to je v življenju koristno. Je pa tudi krasen način, da se sčistiš, daš vse iz sebe, ker tam ti nihče ne zameri, če nisi popoln – ker improviziraš. Me je pa na neki točki začela motiti tekmovalnost. Ko sem dojel, da me ne morejo premagati, ker tekmujejo in so s tem obremenjeni, jaz pa sem se zabaval, sem z Impro ligo zaključil.

Ujeli smo vas dan pred premiero kratkega filma Tam, kjer je doma ljubezen.

To je 17-minutni film o prvi otroški ljubezni. Do trka pride, ko se fant ob ločitvi staršev preseli na vas, kjer ga v šoli fantje nadlegujejo, se pa začne z njim družiti ena od punc. To je v podtonu zgodba o tem, kar se trenutno dogaja v svetu. Glasbo so mi odstopili Elvis Jackson in Bilbi, delali pa smo z otroki, ki so prvič na filmu.

Kako gre skupaj želja po samoti in vzgoja ter delo z otroki?
Rad delam z otroki, ker so vir navdiha, zato tudi vsi ti festivali zanje. V svoji hiši pa imam otroke rad le, če so moji. Pri drugih bi izgubil živce, pri svojih pa razumem, da sta radovedna, polna energije ... in pri tem ju ne smem preveč omejevati, to mora biti.

Z Živo in Brinom snemate filmčke za Facebook, v Ljubezni imata glavni vlogi ...
Trudim se, da smo čim več skupaj, in ju zato vključujem tudi v projekte. Ker kažeta veliko zanimanje za to, ju spodbujam. Tudi ko v Piranu snemam kratke filme z otroki, želita biti zraven, in ne zanima ju le igra. Kolega snemalec si je med ustvarjanjem tega filma vzel čas med premori in Brinu razložil, kako se dela s kamero, in mali je pri šestih letih po dveh dneh že nastavljal kadre, kompozicijo ... Ker ga to zanima bolj kot mene, sem mu dal svojo kamero in zdaj snema s sosedovimi otroki. Ima nos za kadriranje, vidim, da ga zanima slika, gibanje ...

Naslednji petek bodo podelili prva priznanja za stand up komike. Kakšen je vaš pogled na sceno, glede na to, da ste prvi stand up izvedli že pred 22 leti?

To je super za mlade ljudi, ki nimajo poguma in mogoče niti želje, da bi se izbrusili kot igralci, je pa to ogromen bazen ustvarjalcev, ki so lahko uporabni za projekte v teatru, na filmu, TV, v oglaševanju ... Krasno so obogatili prostor, a nekatere na odre spuščajo prehitro, ne pripravijo in ne zbrusijo jih dovolj. Včasih se zdi, da je dovolj, da znajo povedati štiri stare šale, ne znajo pa artikulirano govoriti, se gibati po odru, nimajo ritma, ne znajo vzpostaviti stika s publiko, ne teče, ni energije, ni pretoka ... Letvica za to, kdaj je nekdo dovolj zrel za nastop, bi morala biti višje. Do te mere, da jih rad pogledam in povabim na nastope, me je prepričalo pet komikov, za druge ne vem, ali imajo dovolj gradiva, ali so dovolj napredovali ... Je pa to stvar okusa. Vsem ne moreš biti všeč, kar velja tudi zame. Kdo je res dober, na koncu pokaže občinstvo.

Pripravljate tudi večji film, mednarodno koprodukcijo, a ne vem, koliko je živa.
Ves čas delamo na tem, neprestano se nekaj dogaja, a včasih je težko. Zgodi se, da ti 14 dni pred snemanjem vse pade v vodo, ker eden od partnerjev odstopi od projekta. To ti vzame zalet, a le za nekaj dni, dokler ti kdo od bližnjih ne reče, da pozabi na vloženi denar in čas ter pomisli, kaj bi bilo, če bi bil otrok bolan. Potem ugotoviš, da to ni velika izguba, in greš naprej. Ljudje vidijo, da v ZDA posnamejo ogromno filmov, a ne vem, ali se kdo kdaj vpraša, koliko je dobrih, koliko nerealiziranih in tako slabih, da gredo direktno na internet. Naš projekt je živ, delamo. To bo road movie, ki se dogaja po Sloveniji, z elementi drame, kriminalke, ljubezenske zgodbe, komedije ... Malo spim in nekoč sem razmišljal, kaj se zgodi, če ločiš brata pri štirih in ju spet združiš po tridesetih letih, s tem da je eden odrasel v urbanem in drugi v ruralnem okolju. Dva poklica, dve ideologiji, različen pogled na svet ... V trku teh dveh svetov me je zanimalo kaj je tisto, čemur pravimo, da kri ni voda. Blazno zabavna tema, ki ponuja ogromen prostor za razvijanje. Potem sem vpletel ženski lik za ljubezenski trikotnik, pa zaplet z mafijo ... Skratka, to bo zelo večplasten film.

Boks in šah – neobičajna kombinacija hobijev.
Boksam ne več, ker ob otrocih ni časa, šaha pa tudi ne igram iz osebnega razloga. Je pa oboje isto: strategija. Vedno moraš biti dva koraka pred nasprotnikom. Pri obeh delujejo možgani, kombinatorika, logistika, intuicija ... To ti da prednost pred nekom, ki se s tem ni ukvarjal, recimo, da lažje zavohaš koproducenta. Zato se ne branim biti Izi ali Smiljan, saj sem vedno tri korake pred ljudmi, ki me ocenjujejo po likih in me podcenjujejo.

Kaj čutite ob novem globalnem vzponu konzervativizma, šovinizma, bebavosti, zapiranju v nacionalne države in želji po manjšanju pridobljenih pravic?
S tem se ne obremenjujem. To je naravni pojav, zgodovina je ciklična, naplavlja idiote in zatem spet prevlada razum. To je v človeški naravi, zgodi pa se iz različnih vzrokov: ekonomskih, ideoloških ... Ta nihanja bodo prisotna, dokler bo človeštvo, boriš pa se lahko le tako, da se trudiš biti boljši človek, kot so vsi drugi, in te vrednote prenašaš na otroke, sodelavce, prijatelje. In ko se oblikuje kritična masa, se spet vzpostavi ravnovesje. Ker je v človeški naravi, da približno vemo, kdaj gre predaleč. Včasih to spoznamo po milijonih žrtev in ko je povzročenega ogromno gorja, včasih pa nam kapne, še preden je prepozno.

S čim je navdušila igralka Ene žlahtne štorije? Kliknite tukaj!