Tokratna sogovornica se nam je najbolj vtisnila v spomin kot dopisnica iz Rima, še prej pa se je uveljavila kot odlična novinarka, specialistka za mafijo, italijansko politiko in vse bolj Vatikan. Profesorica slovenskega jezika z magisterijem iz sociologije in mama je kot članica zunanjepolitične redakcije TV Slovenija soustvarjalka Globusa, vikend Dnevnikov in posebnih oddaj, kot je bila tista ob obisku Vladimirja Putina.

Lani ste se vrnili z dolgoletnega dopisništva v Italiji. Se je bilo težko navaditi na nov ritem?
Sploh se še nisem. Tega nisem pričakovala, saj nisem bila devet let v Moskvi, ZDA ali Pekingu. To je res dolga doba, a od Rima do meje je šest ur z avtom, do Trsta 50 minut z letalom. Pogosto sem se vračala, imela sem občutek, da sem v stiku s Slovenijo in da vrnitev ne bo težka, ker je vse tako blizu. Ne bi se mogla bolj motiti. Počutim se kot Marsovec. Imam globoke luknje v razumevanju nekaterih domačih tem, ker mi manjkajo predzgodbe. V teh letih se je zelo spremenil odnos do življenja, razmere v družbi, interakcije med družbo in politiko. Včasih se moram zelo potruditi, da jih dojamem. Počutim se kot po prvi vrnitvi iz Rima, ko sem vodila Odmeve. Bila sem kot šolarka, s kupi map z zapiski o privatizaciji bank, lastninjenju podjetij ... in sem študirala, kot bi se pripravljala na izpit. Kulturni šok, ki sem ga doživela, me je presenetil. Še zdaj se mi kak petek mudi domov pakirat kovčke, ker da je konec dopusta in gremo jutri nazaj v Rim. Prva dva meseca je bilo prav akutno.

Zanimalo me je sicer, kako se po desetletju tekanja po celi Italiji počutite zaprti v hiši ...

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Ja, to je pa moja druga bolečina, ki še povečuje prvo. Strašno trpim v pisarni. Na RTV delam 18 let, a le 31 mesecev sem bila v redakciji. Vodenje Odmevov je bilo super, nov in velik izziv, z Dnevnikom je podobno, a oboje prinaša nekaj, česar ne maram preveč – delo v velikem sistemu. Tvoj kratek prispevek je lahko odvisen od dvajsetih ljudi. V Rimu sem imela le snemalca in montažerja v isti osebi, bila sem novinarka, organizatorka, producentka, tajnica ... vse je bilo odvisno od mene. To mi ustreza. Pa ne, ker bi bila obsedena z nadzorom, ampak ker veš, da si kriv samo ti, če je slabo, in je to, kako dobro bo, največ odvisno od tebe.

Ta utesnjenost pomeni, da še niste zaključili z dopisništvi?
V tem se še vidim. Zdaj je to iz osebnih razlogov težje, pa tudi kolegi so še na mandatih. Šla bi nekam, kjer bi bila začetnica, kjer bi se morala navaditi na novo kulturo, razumevanje novega okolja, tem in načinov dela. Šla bi nekam, kjer sem tujka.

Po vrnitvi ste osvežili Globus, ki ga urejate z Igorjem Juričem in ki praznuje desetletnico. Dobri ste v daljših formatih.
To je le nadgradnja. V Italiji sem se res ukvarjala s tamkajšnjimi temami, v Globusu pa lahko na mednarodne tokove gledam širše, oddaja je tudi končno oblikovno in produkcijsko osvežena. Še jeseni je bila to kamena doba: obtolčena miza iz leta 2007 in kup neizkoriščenih možnosti. Delali smo z dvema kamerama in obračanjem kot pred desetletjem, vmes pa se je zgodila tehnološka revolucija. Zdaj delamo v živo, s štirimi kamerami, plazmo, tudi znotraj Studia 3 pa se vidi, da ima Globus svoj renome in gledalce. Kdor nas začne gledati, nas gleda do konca, ker nas je najbrž čakal.

Se je v desetletju, ki ste ga preživeli v Rimu, bolj spremenila Italija ali Slovenija? Raje vidite hčerko odraščati tu ali tam?

Italija se je spremenila na slabše, Slovenija na bolje. Raje vidim, da se hčerka šola in odrašča tu. Rim ni vsa Italija, gotovo so kraji, kjer se živi bolje, je pa tudi ogromno takih, kjer je še slabše. Slovenci, ki so desetletje preživeli doma, čutijo, da živijo slabše, menijo, da so jim ukradli državo, prihodnost, da jim je bilo marsikaj odvzeto – kar najbrž drži –, a če gledamo, kje smo bili pred 25 leti mi in kje Italijani, gre njim veliko slabše. Oni so na 60 let podlage popolnega blagostanja in strmega vzpona globoko padli. Mi smo se dvigovali bolj postopno in tudi padamo ne tako strmo in hitro.

V treh knjigah ste obdelali vzpon Berlusconija, mafijo in Vatikan. Ste izčrpali udarne italijanske teme ali je ostala še kakšna?
Ja, kuharska knjiga! (smeh) Ne, to je zaključena trilogija. Zaradi dela mi zmanjkuje časa, a rada pišem kriminalke in ljubezenske zgodbe. Tu je Italija kulisa, dele Rima poznam kot lasten žep in toliko sem se ukvarjala z mafijo, da vem, kako deluje italijanska policija. Ko zadovoljno ubijem kriminalista, takoj vem, kako bo zgodba tekla naprej. Ni se mi treba ukvarjati z verodostojnostjo, le pustim domišljijo. Malo se šalim. To je hobi, nič še nisem izdala, mi pa godi, da si lahko po letih raziskovanja na kulisi resnične Italije nekaj izmišljujem.

Če se pošalim: to postaja standard tudi v postresničnostnem novinarstvu.
Raje bom rekla, da je to za resnega novinarja lep ventil. Čez dan se držiš pravil, doma pa se spustiš z verige.

Zadnja leta ne slišimo več veliko o mafiji, kakršna je v Botru ali Hobotnici. Pa je to, da mafija ni več tema poročil in tožilci ne letijo v zrak, dobra novica?

Če izgine iz političnih debat in medijev, je to slabo znamenje, saj mafija preživi tako, da se čim bolje zlije z ozadjem in družbo, v kateri deluje. Dogodki, ki jih opisujem v knjigi, so anomalija, ko se niso mogli dogovoriti oz. so šli zaradi norosti vodij v spopad z državo. To se mafiji nikoli ne izplača. Če trupla ležijo po ulicah, je to slabo za posel. Letos bo 25 let od umorov Borsellina in Falconeja in znana fotografinja iz Palerma pravi, da ne ve več, kako bi slikala mafijo. Ne ve več, kakšna je podoba mafije. V 80. je bila vedno prva na mestu ubojev, slikala je trupla, pokrita z rjuho, izpod katere teče potoček krvi, zraven pa neme ženske v črnini z otrplimi pogledi brez solz. Tega zdaj ni več. Danes so to ljudje v oblekah s kravato, poslovneži, del družbe.

Verjetno pa se ni čisto umaknila z ulic ...
V Trstu so Kitajce pri lokalnih poslih, od prostitucije naprej, izrinili Nigerijci, ki imajo močno plemensko strukturo in delujejo povezano, podobno kot mafije na jugu Italije. A oni niso na vrhu. V Rimu imajo tudi bangladeško prehrambeno mafijo, a ta, ki jim daje denar in licence za lokale, je Italijan. Najbolj umazane posle oddajajo podizvajalcem, njihov podmladek pa študira menedžment v Londonu ...

... in se ukvarja s prijavami na razpise ter pridobivanjem EU sredstev?
To je velika zgodba, ki se mi je ni posrečilo do konca raziskati, ker je to težko narediti le iz Italije. EU sredstva za italijanski jug ... Koliko denarja je bilo namenjenega Siciliji in deželam na jugu in kje je ta denar danes? To ni Teš 6 ali drugi tir. Le za most na Sicilijo so porabili več milijard evrov, da so ugotovili, da ga ne bodo gradili.

Je bil vzpon Berlusconija napoved Trumpa? Včasih sem čutil, da so taki politiki sociopati, zdaj pa, da so bolj narcisi.

Bistvo Berlusconija ni njegova narcisoidnost, ampak to, da je bil prvi, ki je volilca vzel kot potrošnika, njegov politični projekt pa je bil v prvi vrsti marketinški projekt. On je volilcem sebe prodajal kot škatlo piškotov ali TV-oddajo. Ta sistem se je prijel, in to je Trump. Pozabite na osebnost, obnašanje do žensk in izjave, to so posebnosti, ju pa druži isti princip, ki ga je v zahodno politiko vpeljal Berlusconi. On je začaral Italijane, ker so se v njem prepoznali. Še zdaj, štiri leta po prepovedi delovanja v politiki in osramotitvi, bi zanj glasovala desetina ljudi. Berlusconi je 20 let obljubljal manj davkov, milijon delovnih mest, in čeprav je vladal katastrofalno, je vedno znova zmagoval. To pa se je lahko dogajalo le, ker so bili nesposobni tudi nasprotniki. Vprašanje je, če bi Trump prišel tako daleč, če ne bi bilo na drugi strani Hillary. In verjetno bi tudi italijanska levica zmagala, če bi bil njen razlog za obstoj več kot le nasprotovanje Berlusconiju.

So to anomalije ali trend? V ZDA so izvolili kralja Twitterja, mi imamo princa Instagrama.
To je nova realnost razslojene družbe. Internet je povsem demokratiziral in razširil dostop do informacij in vsebin, ljudje pa se odločajo, kaj vzamejo iz te trgovine. Prej si imel en ali dva supermarketa in ljudje so šli tja, zdaj je trgovin več. Studio 3 je na sporedu hkrati z žajfnicami in ni za pričakovati, da bi nekdo, ki želi gledati serijo in ga ne zanima politika, preskočil k nam. Seveda se moramo boriti za gledalce in delati privlačen, gledljiv in razumljiv program, a ne bom nižala ravni oddaje, da bom ujela gledalce žajfnic. Ker oni pač raje gledajo žajfnice. Mene zanimajo tisti, ki jih ne zanimajo žajfnice, ampak to, kar delam jaz. Ljudem moramo dati izbiro, javna RTV pa mora pokrivati, kar ji je naloženo z zakonom. Posplošujem, a ne glede na vse masterchefe in žajfnice ima Globus publiko, ki nas gleda in potrjuje, da hoče to vsebino. Tu se že kaže renesansa zdrave pameti, mladi se obračajo proti sedanjemu stanju in populizmu. Imamo plitko gledanost pri gledalcih med 25 in 45 let, pri mlajših pa rastemo, ker iščejo alternative. Znotraj čred ljudje mislijo s svojo glavo. Mogoče jih je manj, mogoče niso v večini, a to niha. Je pa ta supermarket idej in možnosti prinesel konec elit. Zdaj imamo le še interesne skupine, ki se borijo za plen. Tudi stranke niso več skupine, ki jih povezujejo ideje, ampak združbe ljudi z istimi poslovnimi interesi.

Preberite tudi, kako hudo se je poškodovala znana slovenska voditeljica. Kliknite tukaj!