Pravijo, da otrok ne moreš preslepiti. Da so zahtevna publika. In če je tako, potem je jasno, da Jernej Kuntner ni samo eden od naših ustvarjalcev, pač pa je res izjemen, kajti otroke je navdušil že kot Mercatori. Obožujejo ga v Usodnem vinu, v predstavah, ki jih ima v Lutkovnem gledališču, ne nazadnje pa tudi v risankah. V njih ne posoja samo glasu, pač pa je on tisti, ki drži vse vajeti v rokah kot režiser sinhronizacije. In to res ni majhna stvar! Gre za zelo kompleksno delo, ki pa ga Jernej na videz opravi z neizmerno lahkoto. Pravzaprav se zdi, da mu gre vse po maslu. A ne pozabite – Jernej je tako dober igralec, da je jasno, da če želi pustiti vtis, da je življenje samo kup veselja, mu bo to tudi uspelo. Ampak tokrat je ob koncu pogovora namignil, da vse le ni bilo preprosto in samo veselo …

Zdi se mi, da ste se v zadnjih letih res zelo posvetili sinhronizaciji risank. Je to naključje ali načrtna odločitev?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Ja, prišlo je kot naključje oziroma kot zanimiva poslovna ponudba. Bil sem svobodnjak, sinhroniziral sem lik Blatnika v Robotih, po končani sinhronizaciji pa sta mi Borut in Helena Berden ponudila mesto režiserja. Od tedaj sem kar nekakšen »hišni« režiser v Studiu Ritem. In v vseh teh letih se število mojih režij bliža 60, število vlog v celovečernih risankah pa je že preraslo številko 80 …

Sinhronizacija je kar velik izziv, kajne? Ni ravno preprosto položiti slovenske stavke v usta risanih junakov …
Ne, to res ni enostavno. Za to je potrebna izjemna ekipa, ki pa jo v Studiu Ritem imamo. Od prevajalk prek vodij projektov do tonskih mojstrov. Režijsko delo je kreativno, pa tudi tehnično. Namreč, postavljanje slovenskih besed na usta likom je tehnika, ki pa sem jo v teh letih izmojstril, da počnem to že v veliki meri intuitivno.

V Smrkcih, ki prihajajo v naše kinematografe, ste poleg režije posodili še glas Gargamelu. Ste se pri oblikovanju njegovega izražanja kaj zgledovali po vaših predhodnikih, ki sta sinhronizirala Smrkce za televizijo?

Neposredno se nisem zgledoval po naših starih igralcih, gotovo pa jih imam nekje globoko v duši, saj sem jih v otroštvu tudi sam gledal. V teh novih risankah se moramo zgledovati po ameriškem igralcu, ki delo opravi izvrstno, in se mu karakterno čim bolj približati – konec koncev me zato tudi potrdijo ameriški naročniki. No, v končni fazi pa ga le malce začinim po svoje, po slovensko.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravljate Petra Pana. Tako kot pri Smrkcih boste tudi tam igrali negativca – kapitana Kljuko. Ali to pomeni, da so časi, ko so vas otroci oboževali (TV Dober dan, recimo), že mimo?
Od leta 2010 smo dramski igralci pridruženi v Lutkovni teater v Ljubljani, tako da tam ustvarjam svoje umetniško poslanstvo, profesionalno dramsko gledališče za otroke in mlade. In res, pripravljamo Petra Pana, v režiji Yulije Roshine, kjer mi je namenila vloge kapitana Kljuke, gospoda Darlinga in izgubljenega dečka pa Indijanca … Koncept je namreč tak, da smo vsi igralci ves čas na odru in igramo. Glede otrok pa moram reči takole: imam očitno neko »otroško« karizmo, da me imajo otroci zelo radi. To sem opazil že kar zgodaj v svojem umetniškem razvoju in to me je potem tudi vodilo in pripeljalo v to »otroško« poslanstvo. In veste, otroci imajo lahko negativne like tudi radi in jih tudi obožujejo, če te like mojstrsko oblikuješ!

Vam je kaj žal, da se Usodno vino izteka?

Za vsako stvarjo, ki se počasi izteka, mi je žal. Če je ta stvar uspešna in neizmerno priljubljena, pa še toliko bolj. Kar seveda pomeni, da se bom moral v prihodnosti še bolj truditi kreirati kvalitetne like in vloge.

No, vsaj Usodno vino ni bilo v prvi vrsti namenjeno otrokom. Čeprav poznam kar nekaj prijateljic, ki pravijo, da serijo gledajo prav zaradi otrok! Vam ustreza, da imate ves čas za gledalce otroke?
Seveda sem vesel. Otroci so verjetno moje umetniško poslanstvo. A glede na odzive, ki jih dobivam po nastopih in poteh po Sloveniji, niso gledalci samo otroci, so med njimi tudi odrasli, pa malo bolj odrasli, pa malo bolj doktorsko odrasli, pa malo manj odrasli, pa že zelo stari odrasli …

Kaj pa vaša otroka? V kateri vlogi ste jima najbolj všeč?

Verjetno bi morali vprašati njiju. A mislim, da kot oče. Kar je pa moje življenjsko poslanstvo.

Zdaj ste pa že v letih, ko lahko malo bolj poglobljeno razložite, kako je slediti očetu … Ste morda zato šli iz MGL, da ne bi ostali ves čas v istem teatru, kjer je bil nekoč vaš oče Tone Kuntner? Bi rekli, da ste čutili kak pritisk, da boste vsaj tako dobri, kot je bil on?
Ja, to je dobro vprašanje. Najbrž bova morala za to temo določiti nov intervju. (smeh) Za odhod iz MGL je bil kriv cel splet nekih neprijetnih in bolečih okoliščin, pa človeška majhnost, pa umetniška majhnost … A storil sem prav, ker sem v svojih letih umetniško izpolnjen in osebno zadovoljen. Glede očeta pa bom moral narediti globljo analizo, pa bova nekoč, ko bodo zvezde migljale v pravo smer, o tem spregovorila.