Sama Nataša je najdlje trenirala atletiko. Nato je prišel drugačen šport – v podobi košarkarja Borisa Gorenca. V dvaindvajsetih letih zveze sta živela v Italiji, Grčiji, Rusiji. Rodili so se jima trije otroci, sinova Domen in Jakob ter hči Tjaša.

"Življenje z vrhunskim športnikom ni tako razkošno, kot se zdi. Vse je bilo podrejeno Borisovemu športu in špartanskemu urniku. Ob skrbi za njegovo kariero sem pozabila nase. Znašla sva se vsak na svojem bregu, in čeprav ni bilo vmes tretje osebe, sem se odločila za ločitev. Sesul se mi je svet. Ko mi je bilo najteže in sem se spopadala z občutki krivde zaradi razbite družine, sem uteho našla v športu. Pomagalo mi je zavedanje, da imam tri otroke, ki me potrebujejo. Vsak dan sproti sem vstala in se sestavila. Vaje z utežmi so mi dale moč za vsakdanje izzive," se spominja Nataša, ki je tudi veliko brala, preden je šla spat, pa se je umirjala z dihanjem. "Po pomoč sem se zatekla k Zoranu Milivojeviću," pravi. Pozneje se je posvetila svoji karieri. Ker jo je zanimalo vse v povezavi z osebnim trenerstvom in so jo ljudje večkrat prosili za nasvet, je bila pot jasna. Svoj posel je gradila počasi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

"Dolgo sem delala v fitnesih, pred časom sem našla svojo telovadnico. Izvajam vadbe, ki ne oblikujejo samo telesa, temveč tudi pomagajo ljudem v vsakdanjem življenju. Da postanejo dovolj močni, da nesejo vrečke, dvignejo otroka, sedijo v službi … Še vedno pa se ljudje premalo zavedajo pomena gibanja. Ljubezen do gibanja sem prenesla tudi na svoje otroke. Najstarejši je odličen v košarki, hči pleše, najmlajši igra tenis."

Nataša si pušča odprta vrata tudi glede ljubezni. "Kar koli se mora zgoditi, se bo že zgodilo," je prepričana.