Kar se je začelo kot »premikanje figuric« z dedkom, je hitro postalo resna igra. »Že od tretjega razreda osnovne šole sem redno hodila na turnirje, potem pa samo še na evropska in svetovna prvenstva,« pove Laura, ki se nikakor ne strinja s tem, da je šah dolgočasen šport. »Vedno sem počela tudi druge stvari, a je bil prav šah tisti, ki me je najbolj pritegnil. Mogoče si kdo, ko si ogleduje igro, misli – oh, dva samo sedita tam in premikata figurice, vendar pa ko se v proces šaha poglobiš, vidiš nekaj povsem drugega. Razmišljaš, kako bi dal mat, osredotočen si na vse nasprotnikove grožnje … Tako da je zelo zanimiva igra, pa tudi zmage so motivacija za naprej. Res dober občutek je, ko nekoga premagaš.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poročila se je še ena Avsenikova vnukinja

Dobra dva meseca po sestri Moniki Avsenik se je poročila še njena sestra, še ena Avsenikova vnukinja, Nataša Avsenik.

Posebno dober občutek pa je premagati svetovno prvakinjo, kar je Laura, ko je to postala prvič, občutila na lastni koži. »Hitro so se začeli pritiski. Igralci pridejo na turnir in rečejo: jaz bom pa premagal svetovno prvakinjo. Poleg tega pa so vsi pričakovali, da bo, ker sem enkrat že osvojila ta naslov, vse šlo samo še navzgor. Ko sem šla naslednje leto spet na svetovno prvenstvo, mi ni uspelo in zdelo se mi je, da so bili tudi drugi precej razočarani. Takrat sem si rekla: spet moram začeti trenirati, ne več samo hoditi na tekmovanja. S trenerjem sva naredila načrt treningov čez leto, uskladila to s šolskim delom, tako da se je vse nekako poklopilo in sem zdaj spet zmagala.«

Usklajevanje šolskega dela s šahom ni preprosto, vendar Laura, dijakinja Gimnazije Bežigrad, pravi, da ji je lažje, ker je v športnem razredu. »Profesorji so izjemno prilagodljivi, zame razpišejo dodatne roke, mogoče so tudi dodatne konzultacije.« Zadnja leta ji je tako uspevalo, da nobeno področje ni trpelo, vprašanje pa, kaj bo v prihodnjih mesecih, saj sta pred vrati matura in vpis na fakulteto. »Za maturo bom dala vse od sebe, ker se mi zdi pomembno končati gimnazijo. Za naprej pa – ne vem še, katera fakulteta bi bila zame najboljša, čeprav se bom morala počasi odločiti. Me pa bolj vleče v naravoslovno smer. Dobila sem tudi ponudbe za šahovsko štipendijo v Ameriki.«

Če bi se odločila za odhod v tujino, bi jo starši podprli, saj vedo, da se v Sloveniji ne da profesionalno ukvarjati s šahom. Poleg družine pa mlado šahistko podpirajo tudi prijatelji in sošolci, ki so spremljali njene tekme v Montevideu, občasno pa jo celo vprašajo, ali bi z njimi odigrala kakšno partijo.