Končno spet oddaja, ki je namenjena košarki. Komu se lahko zahvalimo zanjo?

Naša hiša je letos postala ekskluzivna lastnica pravic za prenose košarkarskih tekem lige ABA in druge lige ABA, ki jih prenašamo na Planetu 2. Vsemu dogajanju so piko na i postavili naši košarkarji z zlatom na evropskem prvenstvu. In ko sem sedel v pisarni pri našem programskem direktorju Igorju Stoimenovu, ki je velik zaljubljenec v košarko, sva se hitro strinjala, da po vsem naštetem potrebujemo košarkarsko oddajo. Oziroma kot bi dejal moj službeni kolega in prijatelj Damijan Medica, država z evropskimi prvaki si zasluži Zicer. V njej smo že in še bomo govorili tako o ligi ABA s poudarkom na Petrol Olimpiji kot o vseh naših največjih asih, ligi NBA, Evroligi, pa tudi o številnih slovenskih klubih, iskali bomo mlajše upe, svoj prostor dobiva tudi ženska košarka. Odprti smo, nobene ideje in nikogar si ne drznemo odpisati vnaprej.

Kako pa so oddajo sprejeli tisti, ki jih vabite v studio? Se pravi košarkarji, trenerji, košarkarski strokovnjaki?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kmetija: Tamara bo v novo leto vstopila samska

Tekmovalka šova Kmetija je prišla do spoznanja, da mora na prvo mesto postaviti sebe.

Za zdaj nam gre po načrtih. Naši gostje se, če jim le dopuščajo natrpani urniki, z veseljem in brezplačno odzovejo vabilu. Za kar smo jim res hvaležni, ker zelo bogatijo Zicer. Strinjajo se, da smo v Sloveniji nujno potrebovali košarkarsko oddajo, in doslej so nam namenili tudi marsikatero spodbudno besedo in pohvalo. Sicer je res, da smo nekateri ustvarjalci Zicerja že dolga leta v tem poslu in imamo debelo kožo, a bodimo iskreni, pohvale kompetentnih ljudi vedno godijo.

Koga od znanih pa bi vi radi gostili v oddaji? Kdo bi vam predstavljal velik izziv?

Veste, res nimam želja v smislu, joj, kaj bi dal, da bi gostil LeBrona Jamesa. Leta in kilometrina naredijo svoje. Se pa veselim vsakega našega gosta in se nanj tudi vedno pripravim.

Šport je že vrsto let stalnica v vašem poklicnem življenju. Kako se je začela vaša športna pot?

Proti koncu leta 1995 je Pop TV začenjal svojo pot in potreboval nove sodelavce. Na povabilo Roka Tamšeta sem sredi tistega decembra pristal v pisarni Tomaža Peroviča in v treh minutah sva bila dogovorjena za službo. Najprej v režiji, kmalu zatem pa sem presedlal v novinarske vode. Včasih sem še vedno presenečen, ko ugotovim, da televizijo 'trajbam' že več kot dve desetletji. No, sicer sem pa že lepo siv in kar nekaj kilogramov težji kot ob začetku kariere. Me pa še, vsaj za zdaj, prenašajo.

Kaj pa šport zasebno? Kako se rekreirate? Vas tudi v prostem času vleče pod koše?

Zdaj najraje hodim v hribe. Takšne in drugačne, sicer so pa moj domači teren že kar nekaj let Polhograjski dolomiti. Imamo pa na dvorišču pred hišo tudi koš, na katerega najbolj vztrajno meče Jakob. Ata pomaga, a z leti roka ni več tako mirna. V glavi sicer še vedno vse 'štima'. Je pa res, da imamo postavljen tudi gol, saj sem v življenju vendarle največ preigral nogometa. Pozimi smo pridni smučarji, Mijo in Jakoba je že užitek gledati. Sicer pa, kako tudi ne, ko nad njima bedijo moji dragi Pohorci. Najmlajši Jurij se v boj podaja to sezono. Teoretično pa je že izjemen smučar.

Imate sami kakšnega vzornika med košarkarji?

Nimam, res. Iskreno pa cenim in spoštujem vse tiste, ki so uspeli v vrhunskem športu, bodisi ekipnem bodisi individualnem. To je drug svet, poln odrekanja in velikokrat tudi trpljenja, osamljenosti, žalosti … In zato nimam prav nobenih želja, da bi se moji otroci ukvarjali z vrhunskim športom.