Lanska Ježkova nagrada je bila povod za snemanje dokumentarca o Desi, ki pa se je z vsemi štirimi branila nastopa pred kamerami. »Naj o meni raje govorijo tisti, ki me dobro poznajo,« je rekla in ustvarjalcem filma ponudila seznam ljudi, ki jih ima zelo rada in s katerimi je preživela vsaj nekaj zabavnih dni. Tako je nastal film, ki odkriva ne samo podrobnosti o njenem delu, pač pa prijatelji o njej razkrivajo celo kopico bolj osebnih zanimivosti. Zaradi resnično pestre palete sogovornikov, med katerimi so vse tri Desine hčerke, oče, stric, nečakinja, partner, prijatelji in sosedi, je bilo zabavnih zgodbic preveč za film. Razkrivamo vam nekaj stvari o Desi, ki jih morda še ne veste.

1. Mojstrska »pozerka«

Desino življenje ni bilo preprosto. »Bančnica nikoli ne bo,« je za film povedal njen dolgoletni prijatelj in sodelavec Mario Galunič, drugi pa so razkrili, da je kot mlada bežala od doma, spala celo na tleh hladne telovadnice, pogosto pa ni imela denarja niti za hrano. Zato pa se je prijela prav vsakega dela. Še danes piše več od skorajda vseh pisateljskih kolegov, zanimivo pa je, da je do kariere pisateljice in igralke počela veliko drugih stvari: bila je vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami in pozirala slikarjem, ki so navdušeno govorili, da boljšega modela od Dese še niso imeli. Pozirala je, denimo, Kostji Gatniku, ki jo je slikal za naslovnico albuma skupine Atomsko sklonište.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

2. Predobra za Slovenijo

Vsi, ki Deso dobro poznajo, sploh ne dvomijo v to, da je genialna. Miha Mazzini, za katerega Desa pravi, da je njen vzornik, sam pa, da je prej obratno, trdi: »Desa je zvezda. V nasprotju z Vankarjem, ki je vse stereotipe o umetnikih, ki morajo trpeti in popivati, nadgradil, je ona preprosto predobra! Kakovost njenega dela je tako visoka, da je njena težava ta, da ji občinstvo ne bo verjelo, da ji ni lahko, ko pa dela toliko, da se zdi, kot da se prav nič ne muči. Občudujem, da kljub količini nikoli ne dela z levo roko, pač pa je vsako njeno delo narejeno izjemno profesionalno.« Temu pritrjuje Alan Hranitelj, ki pravi, da Desa dela vse dneve in si zasluži vse spoštovanje. »Zelo velika umetnica je. Zelo je iskrena, kar se čuti tudi v njenem delu.«

3. Njene treme drugi ne opazijo

Čeprav zase pravi, da je velik »tremaš«, tega njeni sodelavci ne opazijo. Mario je po prvi oddaji Zoom Desi dejal, da je bolje, da drugič nima žvečilke, vendar se je izkazalo, da je ni imela, pač pa je imela v ustih velik cmok zaradi treme. Soigralci v predstavah pravijo, da zaradi treme kdaj naredi kaj nepredvidenega, vendar vedno v dobro predstave. »Kar nekaj predstav smo morali odigrati obrnjeni s hrbtom proti občinstvu, ker je bila tako neizmerno zabavna, da se nismo mogli nehati hihitati,« se spominja Darja Reichman.

4. Zaradi literature ni bilo smrtne žrtve

Tako kot je zadnjo od knjig o bolhi Megi posvetila prijateljema Darji Švajger in Ivu Mohoriču, saj je ribicama dala njuni imeni, tudi sicer v dela velikokrat vplete svoje najbližje. Vlada Kreslina je, denimo, spraševala, kako bi se odzval na najstniško izzivanje. Zanimivo je, da svojega dobrega prijatelja prof. dr. Igorja Sakside, ki o njeni literaturi predava svojim študentom, ni spraševala za nasvete. »Desa me ni nikoli spraševala po tem, kako naj piše, kako naj oblikuje zgodbo, kaj si jaz mislim, da je dobro ali ne. Pravzaprav samo enkrat, a to seveda ni bil nasvet, ampak bolj vprašanje. Ko sva se vozila s srečanja v Murski Soboti pred 20 leti, mi je povedala, da piše nekaj, kar naj bi vse ujezilo. Da gre za temo, o kateri še nihče ni pisal – o izgubi nedolžnosti. Razlagala mi je osnovno zgodbo svoje sijajne knjige, za katero je bila potem celo nagrajena, Lažniva Suzi. Bolj ali manj sva se pogovarjala o tem, kako si ona predstavlja oblikovanje tega lika. Takrat sem se, tako se spomnim, rahlo bal, da ne bo to preveč črno, temno. Ampak je daleč od tega. Hvala bogu se ni zaradi Lažnive Suzi nihče zgražal, nihče ni vil rok in privzdigoval glasu, češ, kakšno pohujšanje se dogaja v dolini Šentflorjanski. Sklepni del najine razprave o problemskih temah in lažnivi Suzi je bil, ko je čez cesto pritekla lisica, jaz pa sem strašno zaviral, da je nisem povozil. Potem sva bila z Deso navdušena nad tem, da debata o literaturi v tem primeru ni bila smrtonosna za nikogar: ne zanjo in ne zame, še manj pa za lisičko.«

5. Pravi naslov za nasvete, obratno žal ne

»Desa je kompleksen človek; po vseh teh letih je še nisem povsem prebral, kar je odlično. Dejstvo je, da je nadarjena za to, da zabava ljudi, da je eden najbolj duhovitih ljudi, kar sem jih srečal, hkrati pa eden najbolj žalostnih, kar sem jih videl. Ne danes, v preteklosti. Kako zmore vse to, ker to ni preprosto, morate vprašati njo. Jaz sem bil pogosto žalosten, ker ji nisem znal pomagati,« priznava Mario Galunič, ki razkriva, da je Desa njemu vedno znala pomagati, on pa njej žal ne. »Ona je bila celo moja zdravnica, če je bilo treba. Ona je vse vedela, njeni nasveti so resnično držali. Sem povedal, kako se počutim, kaj me muči, mi je povedala, zakaj, in to je bilo res. Jaz tega nisem znal vrniti. Odkar jo poznam, družinski zdravstveni leksikon ne obstaja. Ampak sam nisem tako pameten. Zato sem se včasih počutil brez moči.«