Anjo Drnovšek smo spoznali kot Lidijo v humoristični seriji Lepo je biti sosed, jo nato gledali kot zlobno primarijko Rebeko v Usodnem vinu, nazadnje pa v Reki ljubezni kot Natašo, izvoljenko Blaža Slaka. A mlade igralke še zdaleč ne zaposlujejo samo serije – pred novim letom je premiero doživela njena avtorska predstava Sylvia, ki jo je navdihnilo življenje pesnice Sylvie Plath.

Odzivi na premiero so bili odlični, tako da ekipa zdaj čaka na februar, ko bodo odigrali še kar nekaj ponovitev. Pri ustvarjanju predstave so izhajali iz univerzalnih vprašanj, ki si jih postavlja Sylvia Plath v svojih dnevnikih in prozi ter ki so blizu vsakemu od nas. »Kot najstnica se Sylvia veliko sprašuje o tem, kako bo imela kariero in družino hkrati. To je tudi dilema veliko deklet iz moje generacije. Znanke mi pravijo: 'Ne vem, če bi ravno zdaj imela otroka, ker sem zaposlena s tem, da gradim kariero.' Tudi sama sem na točki, ko se sprašujem, ali imam lahko družino in kariero hkrati ali moram najprej z nečim končati, da lahko začnem drugo. Sylvia si postavi tudi vprašanje, zakaj je moški ustvarjalec vreden več kot ženska ustvarjalka. Vsa ta vprašanja smo v predstavo vključili tako, da gledalec ne more vedeti, ali si jih postavlja Sylvia ali jaz, Anja,« pravi igralka. V Sylvijine dnevnike se je tako poglobila, da je dobila občutek, da pesnico res pozna, zato se ji ni bilo treba dolgo pripravljati na to, da je vstopila v njen lik. »V bistvu ne igram nikogar – ko izrečem njen stavek, je tako verjeten, da bi ga lahko izrekla tudi jaz.« Podoben prehod med resničnostjo in igro so ustvarili še z glasbeno podlago, za katero je poskrbela priljubljena skupina Matter. »Nekoč sem hkrati brala Sylvijino poezijo in poslušala Matter, ko sem ugotovila, da so njihova besedila pravzaprav zelo podobna njeni poeziji. Matter tako predstavljajo njeno podzavest, režiserka pa je to dvoje tako dobro povezala, da je spet nemogoče uganiti, ali gre za njihova besedila ali Sylvijino poezijo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Konkurenca je zdrava

Takšni in drugačni ustvarjalni projekti Anjo izpolnjujejo, pravi pa, da ji je veliko dalo tudi igranje v serijah. »Iz vsakega projekta, ne glede na to, ali je filmski ali televizijski, se veliko naučim, ker se hočem učiti. Lepo je biti sosed je bila zame edinstvena izkušnja, ker sem imela prvič priložnost za vajo pred kamero, način dela pa je bil popolnoma drugačen kot na Akademiji. Zatem me je ta ista produkcija povabila še k Usodnemu vinu. Marsikdaj slišim koga, ki se zmrduje nad temi serijami, češ, naredite raje kaj konkretnega – ampak to je konkretna stvar! Moramo se zavedati, da gre za serije, ki so dnevno na sporedu, scenaristi morajo napisati ne vem koliko delov, a še vedno obdržati gledalce pred malimi zasloni. Seveda se potem hitro pojavijo neki ljubezenski zapleti, ampak to je pač najlažje, hkrati pa ljudje to najraje gledajo. Saj se vsi spomnimo Esmeralde. (smeh)« Dodaja, da je delo na serijah za slovenske razmere zelo dobro plačano, hkrati pa omogoča večini igralcev, da imajo delo ne samo v gledališčih, temveč tudi zunaj njih. »Kar zadeva konkurenco med slovenskimi TV-hišami, pa menim, da je zdrava. Dokler bo obstajala, bomo vsi delali!«

Ko želi mir, izklopi telefon

Anja te dni igra tudi v predstavi Zadnje lune svojega matičnega Gledališča Koper, s katero Boris Cavazza ob 50-letnici svoje igralske kariere zaokroža svojo umetniško pot. »Poleg Sylvie je to neki tak 'cukrček', ki se mi je zgodil v zadnjem času. (smeh) Res se je vse »poklopilo«: besedilo, ekipa, glasba, scena ... Boris pa je dal vse od sebe.« Potem bo imela končno malo prostega časa; načrtuje manjši dopust, da si malo napolni baterije. To navadno počne tako, da izklopi telefon, gre v gozd s psom ali zajaha konja – nad ježo je namreč navdušena že od malega, petnajst let pa jo je celo trenirala. »Če niti to ne pomaga, imam dve najboljši prijateljici, ki obe živita v tujini – ena v Angliji, druga na Portugalskem –, pa potem pobegnem k njima na obisk. (smeh)«