Najin pogovor je potekal ravno v času, ko v javnosti odmevajo kulturni rezi, zato sva med drugim spregovorili o pomembnosti kulture v družbi in načinih, kako je zahtevnejše kulturne vsebine mogoče približati čim več gledalcem. 

Začniva kar na začetku. Kdaj ste se pridružili kulturnemu uredništvu RTV Slovenija?

Leta 1995 me je kot študentko na TVS pripeljal moj takratni profesor na FDV Tomaž Perovič. Prvi prispevek sem pripravila za oddajo Osmi dan. Jani Virk, takrat urednik Uredništva oddaj o kulturi, me je vprašal, kaj bi pokrivala, pa sem predlagala alternativno kulturo, pop kulturo in sodobno umetnost. (smeh) Moj prvi prispevek je bil intervju s frontmanom skupine Simple Minds, Jimom Kerrom. Takrat so gostovali v Ljubljani. Spomnim se, da je ogromno ljudi videlo ta intervju, danes domet oddaj seveda ni več takšen. Od takrat, ko niti dnevne Kulture po Odmevih še ni bilo, se je medijska krajina lokalno in globalno bistveno spremenila. Prav tako do konca leta 1995 še ni bilo Pop TV-ja. Bile so sicer lokalne komercialne televizije, pa Kanal A, a vse še bolj v povojih. Resne konkurence nacionalka takrat ni imela in tovrstne oddaje so zelo izstopale. Osmi dan sem v naslednjih letih nato soustvarjala kot novinarka, leta 2000 sem jo pričela tudi voditi. Ko je leta 2005 postala urednica Darja Korez Korenčan, pa sem sama prevzela tudi vlogo redaktorice. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Omenjali ste svoj zgodnji interes za spremljanje alternativne kulture in popkulture. O teh ločnicah med alternativno in komercialno, pop(ularno) in elitno kulturo se ves čas veliko razpravlja.
Meni se ne zdi smiselno postavljati nekih razlik med visoko in popularno kulturo, to je vendar že preživeto. Pri tem pa moram poudariti, da imam v mislih urbano popularno kulturo, takšno, ki ni banalna oziroma trivialna. Kajti tudi tega je ogromno. Vodilo oddaje Osmi dan ali pa Platforme, katere soavtorica sem, je kozmopolitskost. 

Kaj po vašem spada sem, kakšnih Petdeset odtenkov sive?

Na primer t. i. turbo folk in podobni žanri, ki so lahko prežeti z nevarnim in prikritim nacionalističnim patosom. Ampak tudi tovrstne pojave smo obdelali s kritičnega vidika. Kar se tiče knjižnih uspešnic – to so fenomeni popularne kulture, ki jih moramo prav tako obravnavati, četudi kritično. Na določene teme popularne kulture je treba pogledati z različnih zornih kotov, npr. s sociološkega, kulturološkega ali filozofskega vidika. V naših oddajah se pogosto lotevamo tovrstnih pop fenomenov. Konkreten primer: že nekaj let so popularni bradati moški in pred časom smo za Osmi dan naredili kulturološki prispevek o priljubljenosti brad. Potem vzemimo denimo Andyja Warhola. Kot umetnik je pravzaprav utelešenje pop kulture, saj je vzel elemente iz potrošniške kulture in jih transformiral v umetnost, hkrati pa je sam postal pop ikona. Bil je hkrati pop zvezdnik in vrhunski umetnik. Meje med visoko in pop kulturo se neprestano podirajo. Zakaj torej tega ne bi obravnavali tudi mi?

Kako pa se lotiti obdelave kakšnih malo zahtevnejših tem s področja kulture, ki imajo že v osnovi manjši domet?
Skušamo jih predstaviti tako, da so bolj dostopne. Sodobna umetnost, ki se marsikomu zdi nerazumljiva, se sama ukvarja z družbenimi in političnimi pojavi, reflektira to, kar se dogaja v današnjem svetu. Sodobna umetnost je že zdavnaj postala »mainstream«, samo pri nas se še vedno zdi, da ni. Poglejmo na primer Dansko. V Aarhusu, ki je bil lani kulturna prestolnica Evrope, se je ravno v muzeju sodobne umetnosti sredi tedna trlo obiskovalcev. A turistov je bila morda le ena tretjina, preostalo so bili domačini – družine z otroki. Pri nas pa – kot da nas vse, kar se nam zdi nerazumljivo, že a priori ne zanima. Zato pa poskušamo v naših oddajah sodobno umetniško izražanje približati gledalcem. Konec koncev je to tudi naše poslanstvo: da smo neka vez med institucijami in ljudmi. Ne samo da kritično vrednotimo knjige, gledališke predstave, razstave, ampak da prepričamo ljudi, da si jih gredo ogledat. 

Naš problem je, vsaj po mojem mnenju, tudi ta, da je tuja kultura vedno zanimivejša kot domača.

Imate prav. Sprašujemo se na primer, zakaj mi nimamo velikih razstav svetovno znanih umetnikov. Zakaj so v Zagrebu na ogled dela Rodina ali Chagalla, pri nas pa ne? V času, ko Louvre odpira svojo podružnico v Abu Dhabiju in ko je muzejev sodobne umetnosti po svetu toliko kot še nikoli doslej, ko povsod večinoma gledamo dela istih umetnikov, je velikega pomena ravno to, da se razvija in bogati lokalna scena. V Sloveniji imamo res številne, tudi izjemne kulturne dogodke in dobre razstave, tudi umetnikov svetovnega ranga, a je težava v tem, da jih ljudje morda ne poznajo. Seveda je priprava razstav velikih zahodnih umetniških imen povezana tudi s financami. Če bi želeli pripeljati Rodina ali Giacomettija – to so enormni zneski. Problem kulturne politike ni samo v znižanjih programskega financiranja nevladnim organizacijam, ampak tudi v drastičnem zniževanju sredstev v javnih zavodih, da ne morejo več razvijati programov do te mere, kot bi jih radi. Je pa treba omeniti, da Slovenijo obiskujejo zelo zveneča tuja imena svetovnega formata, ki jih gostijo številni festivali. 

»V naših oddajah poskušamo sodobno umetniško izražanje približati gledalcem. Konec koncev je to tudi naše poslanstvo: da smo neka vez med institucijami in ljudmi.« 

Če sva že pri zniževanju sredstev za kulturo – ob vsem, kar omenjate, so tudi pri Delu začasno odpovedali sodelovanje zunanjim sodelavcem, ki so povečini pokrivali kulturne vsebine, zavrnili sofinanciranje jezikovnega portala Fran ... Kam to pelje?
Kulturi in umetnosti se dogaja podobno kot znanosti, kjer je prav tako vedno manj sredstev. Morda razlog tiči v tem, da sta to dve izrazito kritični sferi. Razvijanje kritične misli v sodobnem svetu očitno ni več dobrodošlo. 

Kje pa vi sami vidite ključno pomembnost kulture v družbi?

Kvalitetna in drzna ustvarjalnost je pomembna ne samo za osebnostno rast, ampak tudi za rast celotne družbe. Sodobna družba je izrazito materialistična, postaja vedno bolj banalna, v njej vlada mediokriteta. Umetnost pa ne samo, da odseva zagate te družbe in človeka, ampak nanje tudi opozarja in išče rešitve. Poleg tega je ključno, da ob dobri predstavi, razstavi, knjigi, koncertu ... razvijamo domišljijo in čustva. Pozabljamo tudi na pomen oblikovanja okolja, arhitekture in dizajna. Umetnost je postala izrazito interdisciplinarna. Povezuje se z znanostjo. Prestopa meje, provocira in kritizira. Je tudi generator razvoja. Radi poudarjamo, da je kultura v Sloveniji državotvorna, imamo odlične ustvarjalce, veliko od teh je zelo uspešnih v tujini, tem je treba še bolj odpirati vrata, jih podpirati, še posebej ko so na vrhuncu ustvarjalnosti. Najprej se jih podpira, potem pa se jih prepušča trgu, ki pri nas, kot vemo, tudi zaradi majhnosti prostora ni razvit in tudi ne more biti. Ampak – kdo je denimo bolje artikuliral begunsko krizo kot ustvarjalci, od literatov do fotografov in režiserjev? So tisti, ki se poleg novinarjev prvi angažirano odzovejo na aktualne dogodke in ljudi spodbujajo, da začnejo razmišljati. 

Koliko oddaj trenutno šteje Uredništvo oddaj za kulturo, katere so najbolj gledane in v katerih se ustvarjalci najraje pojavljajo?
V našem uredništvu, ki je del Kulturno-umetniškega programa, nastaja enajst rednih oddaj. Imamo Kulturo, Osmi dan, Profil, Panoptikum, pet monotematskih oddaj, ki so namenjene določeni vrsti umetnosti: Umetnost igre, Umetni raj, Opus, Pisave, Platforma; Kino fokus in poleti Poletno sceno. Pripravljamo tudi posebne oddaje, vsakodnevno pa delamo tudi prispevke za dnevno-informativni program. Najbolj gledana je gotovo Kultura, vse druge imajo približno enako gledanost. Je pa pri ustvarjalcih zelo priljubljena Poletna scena, tu dobimo od njih največ prošenj, da bi se pojavili v njej. Poleti je to namreč edina kulturna oddaja v slovenskem medijskem prostoru, ki zajema res vse dogajanje po Sloveniji in onkraj naših meja.

So pa te oddaje večinoma na sporedu v poznih večernih urah. Se vam zdi to problem?
Ta, zdaj ponovno aktualna tema ni od včeraj. V redakciji delam od leta 1995, pa se diskurz o poznih terminih praktično ni spremenil. Seveda si želimo biti v »prime timeu« in prav bi bilo, da bi vsaj z Osmim dnevom bili. Na tak način bi gotovo dosegli večje število gledalcev in bolje upravičili svoje poslanstvo. Gledanosti so glede na pozne ure dobre. In gledanosti ne bi smele biti merilo. Sicer pa: če pogledamo v zgodovino televizije, so kulturo na žalost večinoma jemali kot nujno zlo. O tem sem pisala že v svoji diplomski nalogi v devetdesetih. Po drugi strani pa marsikdo zaradi gozda ne vidi dreves in zanemarja se dejstvo, da je nacionalka edina, ki ima kvaliteten kulturno-umetniški program. Z našimi izdelki pa bogatimo tudi televizijski arhiv, soustvarjamo nekakšen zgodovinski kulturni spomin. So pa za nas ustvarjalce kulturnih vsebin gotovo izziv nove tehnologije in pridobivanje mlajše publike.

To je morda še ena prednost arhiva, ki ste ga omenili: mladi lahko vsebine, ki so v spletnem arhivu, delijo na družbenih omrežjih ali pa recimo ne gledajo oddaje na TV, ko je na sporedu, ampak pozneje na spletu.
To je res. Ampak vseeno mislim, da imamo pred sabo veliko nalogo in da se bomo morali prilagoditi ne samo novim tehnologijam in spletnim platformam, temveč novemu načinu funkcioniranja in mišljenja. Pri pridobivanju kulturnega kapitala, ki ga v veliki meri manjka, pa pomembno vlogo igrata tudi vzgoja in izobraževalni sistem. Del tega so seveda tudi mediji.