»Zdaj jih imam pač štirideset, čez dvajset let jih bom štel šestdeset – nič takšnega, življenje gre naprej,« o nedavni prelomnici, šestega februarja je namreč praznoval štirideseti rojstni dan, pravi priljubljeni voditelj Peter Poles, ki nas bo zabaval tudi v drugi sezoni oddaje Zvezde plešejo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Peter Poles je z nami delil tudi simpatično anekdoto. »Prav okrog štiridesetega leta sem ugotovil, da sem še najstnik, ker se mi je sredi nosu naredil ogromen mozolj, kakršnega še v življenju nisem imel,« pripoveduje. »Ves paničen sem klical mamo, ta pa me je pomirila, češ da sta imela tudi onadva z očetom na skoraj vse pomembne prelomnice v življenju, od poroke do mojega rojstva, neke čudne mozolje oziroma izpuščaje. Tako se je na koncu izkazalo, da sem jo sam še dobro odnesel, ker se mi je to zgodilo šele pri štiridesetih,« se smeje. Morda na štiridesetico tako sproščeno in neobremenjeno gleda tudi zato, ker je zadovoljen z vsem, kar je v življenju do zdaj ustvaril. »Pred kratkim se mi je povsem po naključju zgodilo, da mi je Nikin oče, moj tast, prinesel članek iz leta 1997, iz časov, ko sem osvojil četrto mesto na mladinskem evropskem prvenstvu v atletiki. To me je spodbudilo, da sem poiskal mapo s članki o sebi, ki jih moja mama shranjuje že od začetka moje kariere – najprej atletske, nato medijske. In smo doma malo listali po mapi in spet sem se spomnil na to, kako mlad sem bil ob svojih začetkih in koliko sem do zdaj naredil. Včasih se je kar lepo ozreti nazaj. Nikoli nimam občutka, kako star sem že, ampak se mi predvsem zdi, da me je življenje ves čas lepo peljalo naprej. Marsikaj sem se naučil, spoznaval nove ljudi, pridobil pa sem tudi dragocene izkušnje. Če sem bil na začetku samo neki študent, ki pač malo dela na TV, je zdaj to preraslo v mojo službo,« ponosno pove.

Zadovoljen je tudi z odločitvami, ki jih je doslej v življenju sprejemal. »Sicer pa se tako in tako prvih dvajset let v življenju malo iščeš, med tridesetim in štiridesetim pa se nekako pozicioniraš in postaneš zadovoljen sam s sabo. Tako da če bo šlo tako naprej, bo super. Glede zunanjih znakov staranja pa – malo sem siv po bradi, drugače pa ni panike,« hudomušno komentira in dodaja, da s tega vidika moški res morda malo lažje sprejemajo staranje kot ženske, ki so pogosto obremenjene z nerealnimi ideali.

Praznovati še ni utegnil, čeprav smo zadnje dni v medijih lahko brali drugačne informacije. »Toliko o medijski verodostojnosti. V resnici čisto prave zabave, ki bi jo organiziral sam, še nisem imel. Ekipa kolegov me je sicer na predvečer rojstnega dne presenetila z manjšim žurom, sodelavci so mi peli, drugače pa sem proslavljal predvsem v krogu družine. Večjo zabavo načrtujem v bližnji prihodnosti: najbrž bi jo že imel, če se ne bi v tem času ženila dva zelo dobra prijatelja, tik za tem pa so prišle počitnice in je veliko ljudi odpotovalo ... Ampak saj bo, mi bo že uspelo!«