Lani ste prejeli žaromet za pesem leta 2016 – To mi je všeč, v letu 2017 pa se je ogromno vrtela vaša pesem Za vedno. Kako ste zadovoljni z odzivi nanjo?
Izredno sem zadovoljna in hvaležna slovenskemu občinstvu, da je lepo sprejelo tudi pesem Za vedno. Takšen odziv je največje zadovoljstvo, in ko se zgodi ta vzajemnost, je to zame vse in hkrati največ. 

Tako To mi je všeč kot Za vedno v ospredje postavljata ljubezen. Kaj se vam zdi ključno za uspešno balado oziroma ljubezensko pesem, da se ljudem usidra v srce in da se v njej najdejo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za kaj vse lahko uporabite divji kostanj?

Divji kostanj sicer ni užiten, a je še kako koristen in uporaben v zdravilstvu. Ste vedeli, da so nekoč iz njega pripravljali celo pralni prašek?

Iskren namen! Da se pesem ljudem usidra v srce, je po mojem mnenju najbolj pomembno, da je narejena s srcem. 

Ob prejemu nagrade žaromet ste dejali, da si želite, da bi se glasbeniki v prihodnje še bolj povezovali. Kako je s tem te dni? Se vam v prihodnje obeta kakšno sodelovanje, ki se ga še posebej veselite?
Vedno se mi zdi pomembno držati skupaj, biti spoštljiv drug do drugega in se podpirati. Vsi delamo za isto sceno, igramo podobne koncertne dogodke, in ko komu uspe narediti kaj dobrega, je to odlično za vse. Lepo je sodelovati, kaj bo prineslo življenje, pa ne vem ... Upam, da se obeta kaj lepega. (smeh)

Ko sva že pri sodelovanjih – skladbo Tebe imam ste posneli z Janom Plestenjakom. Kako je bilo delati z njim?

Res sva se lepo ujela v skladbi Tebe imam. Kar naenkrat me je prešinila misel, da bi jo zapela v duetu. Poklicala sem Jana in bil je za stvar. Najprej sva jo odpela samo v živo, na koncertu, potem pa smo se vsi strinjali, da jo posnamemo na novo še v studiu in skupaj z videospotom objavimo na YouTubu. Odziv poslušalcev je bil – in še vedno je – krasen!

ŽAROMETI 2017
Dobitnike letošnjih žarometov bomo razglasili na prireditvi Žarometi 2017, ki bo v nedeljo, 22. aprila, v Cankarjevem domu!

Ta čas ste med najbolj uspešnimi slovenskimi glasbenicami, vaša pot se iz leta v leto samo vzpenja. Občutite ob tem kakšen pritisk? Kako je biti znana oseba v Sloveniji? Najbrž vas ljudje, tudi zaradi prepoznavne podobe in oranžne barve las, prepoznavajo in ustavljajo na cesti ...
Bolj kot pritisk prepoznavnosti s strani javnosti včasih čutim notranji pritisk, da je treba biti na »visokih obratih«. Mislim, da nisem edina. (smeh) Spoznala pa sem, da je ključno, da se znaš ustaviti, videti, kaj si dosegel, doživeti in podoživeti stvari, ki so pomembne zate. S tem, da me ljudje prepoznajo na cesti ali kje drugje, imam večinoma lepe izkušnje. Zabavna in simpatična so srečanja na pločnikih, v lokalih, pred koncerti in po njih, ob semaforjih v avtu ipd.

Na sceni ste že od leta 2005. Ste ves čas čutili, da je glasba to, s čimer se želite v življenju ukvarjati, ali ste kdaj podvomili in si zaželeli, da bi se morda preizkusili v čem drugem?

Poklicno sem si kot deklica predstavljala, da bom frizerka, po mami, ki je imela frizerski salon. Petje pa je bilo moja strast, nekaj, kar se je vedno dogajalo samo od sebe, iz veselja in brez vseh pričakovanj. Seveda me poleg petja zanima še ogromno stvari, zato je najlepše, ko se ti odprejo nove, zanimive priložnosti. Takšna izkušnja je bilo sodelovanje v muzikalu Cvetje v jeseni, ki je prepleteno s petjem, igro in plesom. Raznovrstne stvari so tisto, kar delajo vsako delo posebno in zanimivo. Več takšnih priložnosti, kot se ti ponudi, več veselja pride v tvoje delo in posledično v tvoje življenje. Vsaka nova, neznana priložnost je velik izziv, in če sem se včasih neznanim priložnostim spretno izognila, me zdaj vedno bolj mikajo.

Kdaj na glasbeni poti ste se zavedli, da vam je res uspelo?
Uspeh vidim takrat, ko premagam svoja prepričanja, da mogoče česa ne zmorem ali se zdi kaj nemogoče. Ko to premagam, sem srečna, zadovoljna – in takrat se počutim, da mi je uspelo. 

Kako pogosto si glede na vse projekte vzamete čas za dopust, kam se takrat odpravite in kaj počnete?

Do zdaj je bila navada, da je januar mesec dopusta oziroma premora od koncertov, snemanj in vsega, kar z ekipo počnemo čez leto. Letos smo ga malce podaljšali in priznam, da bi se tega človek lahko navadil. Mogoče zato, ker je bil drugačen, umirjen in za spremembo v domačem okolju. Zanimivo mi je bilo ravno to, da sem uspela najti mir doma, kjer ponavadi človek težko »odklopi«, da si preprosto na dopustu – doma. (smeh)