44-letni igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je svoj prvi trojček Prešernove, Severjeve in Borštnikove nagrade prejel že kot študent AGRFT, je vpleten v kup aktualnih zgodb: na Dnevih komedije v Celju je na račun vloge v Traču postal žlahtni komedijant (ne prvič), po dvajsetih letih spet igra Pohujšanje v dolini šentflorjanski, nastopa v hitu Mama Mia, se pripravlja na muzikal Briljantina, po seriji Mame pa je na malih zaslonih prisoten v lovu na novo zvezdo Slovenije.

Že tretjič ste postali najboljši igralec na Dnevih komedije. Je bila sploh kakšna možnost, da tam letos ne bi bilo vse v znamenju Gašperja Tiča?
Težko rečem, ker ne vem, kaj je še bilo na programu. Konkurenca je bila najbrž dobra, smo pa veseli, da smo osvojili večino nagrad. Gašper bi jih bil vesel, vsi čutimo, da je on najbolj zaslužen zanje. Z njim sem zadnja leta precej igral, napisal je predstavo Trio, ki smo jo igrali v Kopru, in pa Trač, kjer je bil tudi sorežiser. Bil je zelo ustvarjalen in luciden.

Ste vsestranski igralec, a muzikal vam je pisan na kožo. Od kod ta ljubezen?
Veliko me sprašujejo o tem, čeprav počnem marsikaj. Mogoče je muzikal zdaj bolj popularen in prodre do množic. V tem žanru sem se najbolj zaznamoval s Kabaretom, ki je bil moj preboj v umetniškem smislu, Mama Mia pa je po številu gledalcev in ponovitev najuspešnejša predstava, ne le muzikal, zadnjih let. Vmes sem nastopil še v nekaterih, a sem delal tudi veliko drugega. Žanra kot igralec ne preferiram, a združuje prvine, s katerimi lahko spustim na plano otroka ali pa veseljaka v sebi. Rad imam glasbo in ples. Če so glasba, zgodba in koraki dobri, sproščajo hormone sreče pri meni in pri gledalcih.

Koliko časa bo trajala ta evforija? Krog vpletenih v vse te projekte je ozek, to pa je tudi zelo drag šport.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

To so zahtevni projekti, tako glede financ, pravic, velikih zasedb kot prostorov in tehničnih zahtev. Glede na razvoj žanra bi lahko več za vzgojo kadrov naredili že na akademiji, z dodatnim poudarkom na petju in plesu. Zdaj se nastopajoče išče tudi med estradniki in z avdicijami. Zasedbe so pisane, od vrhunskih igralcev do amaterjev – kar pa sploh ni slabo, saj lahko pride do zanimivih mešanic energij, mi se lahko učimo od njih in oni od nas. To je fino. Je pa dobro, da se takih projektov lotevajo tisti, ki se spoznajo nanje, in z vložkom, ki pripelje do nekega rezultata.

Kot eden najboljših igralcev generacije malo delate pri filmu in na televiziji. Po desetletju ste dobili vlogo v Mamah. Zakaj se vas kamere ogibajo? Ker imate pa posnetih več kot 200 radijskih iger.
Na televiziji sem bil precej prisoten v razvedrilnem programu, v igranem pa manj. Zdaj domača TV-produkcija cveti, tako da ni še nič zamujenega. Všeč mi je, da se toliko dela, kot zelo zaposlen gledališki igralec pa nimam občutka, da mi kaj manjka. Nisem neizpolnjen. Na televiziji se dela hitro, potrebujejo ljudi, ki so prosti in se lahko posvetijo takim projektom. Težko in naporno je kombinirati delo na televiziji in v gledališču. Seveda si želim še kdaj delati tudi kaj takega, a v normalnih razmerah, ne da se razpočiš.

Kakšne izzive pa prinaša vloga v Novi zvezdi Slovenije? Ste zelo primerni zanjo: znate nastopati, peti, se gibati ... tudi po estradi.
To je tudi vloga, a sem se tega lotil zelo naravno, čeprav se ne deklariram kot pevec ali plesalec. Povabili so me, terminsko se je izšlo, izziv je bil izziv in sem ga sprejel. Se pa ne vidim, da bi iz tega naredil kariero kot serijski žirant Simon Cowell. Od mene so zahtevali, da sem bolj pozoren na odrski nastop, v tem formatu sem le ocenjevalec, ne tudi mentor. Seveda pa lahko v pripombe in kritike vpletemo tudi pozitivne usmeritve tekmovalcem.

Kakšni so spomini na vaše avdicije?
Ni jih, ker nanje nisem kaj dosti hodil, mogoče za film. Sem pa igral v Đurovi Avdiciji, ki je bila zabavna izkušnja.

Zdi se, da vam vloge in nagrade kar same padajo v naročje.

No, to ravno ne. Ne morem se pritoževati. Dela je veliko.

Kar najbrž pomeni, da ste dober in neproblematičen igralec.
Rad imam red in disciplino.

Igralec in disciplina? Zanimiva kombinacija.
Ne boste verjeli, a sovražim zamujanje. Raje pridem deset minut prej. V življenju sem zamudil le nekajkrat. Tak sem. Imam malo obsesivno-kompulzivne motnje, vse mora biti urejeno in na mestu. Vse mora biti napisano v beležko, ne v telefon – mora biti fizično. Ko se dela, pa imam rad, da se dela. Lahko delamo štiri ure, a želim, da se dela. Včasih delovni procesi v gledališču seveda niso tako idealni, kot bi si želel.

»Naša politika in družbeno življenje se v bistvu v sto letih nista kaj dosti spremenila. To je žalostno, a tako je. Cankar je zelo dobro zadel naše karakterne slabosti.«

Pogosto razmišljam, kaj se podi po mislih tekmovalcem, ki pridejo na avdicijo in so obupni. Vi ste kot dober igralec dolgo tehtali, ali bi šli na Slovensko popevko.
Človek mora imeti neko mero samokritike. Jaz sem celo malo preveč samokritičen, kar pomeni, da je kljub sposobnostim in izkušnjam, ki jih imam, lahko negotovost kar precejšnja. To je kvaliteta, ker se vedno znova trudim, ne spim na lovorikah. Nekateri pravijo, da jih prijatelji pohvalijo, a niso v rangu tega, kar iščemo. Taki ljudje so z gledišča produkcije dobrodošli, saj naredijo šov, kaj se jim plete po glavi, pa ne vem.

Se v gledališču dogaja kaj podobnega? Svoboda misli in gospodarske pobude pripeljejo na odre marsikaj.

V institucijah delujemo bolj kot ne le šolani kadri, tako da se kaj takega težko zgodi. Vzroki za nastopanje manj spretnih igralcev na drugih odrih pa so različni. Mogoče se igranja loti oseba, ki je znana in se je nekomu pri produkciji zdelo, da bi s tem, da jo vključi v predstavo, pritegnil večjo pozornost medijev in občinstva.

Koliko vam kot žirantu pomagajo bogate izkušnje iz družabnega življenja? Ste eden najbolj družabnih igralcev, kar jih poznam, tudi kak klub radi obiščete.
Ja, sem družaben. Zadnje čase malo manj, ker na neki točki ugotoviš, da kaj dosti ne zamujaš, če kak dogodek tudi izpustiš. Grem pa še vedno rad ven, da odprem ventile in se znorim. Na družabne dogodke ne hodim zaradi kamer in pojavljanja, ampak zato, ker tam srečam ljudi, ki jih sicer ne bi. Zaradi druženja. Mogoče mi to daje tudi neko širino, da vidim, kaj zanima ljudi zunaj teatra, zdaj le ocenjujem in izbiram nekaj, kar naj bi bilo všeč širši publiki.

Pred 20 leti ste diplomirali pri Borisu Cavazzi in Jožici Avbelj. Katera misel ali veščina iz časa študija vas najbolj tesno spremlja skozi kariero?
Pri Borisu smo izhajali iz Strasbergovega metodičnega igranja in Stanislavskega, to pa pomeni, da izhajaš iz sebe, svojih doživetij, svoje notranjosti. Delali smo na tem, da se osvobodimo navad, ki so mogoče že zakoreninjene v nas, in osvojili svoj sistem za sproščanje: da te trema ne požre, da si na odru suveren in prezenten. Sem pa pri vsakem predmetu kaj odnesel. AGRFT ni kar tako, kot igralec tam veliko odneseš.

»Če so glasba, zgodba in plesni koraki dobri, sproščajo hormone sreče pri meni in pri gledalcih.«

Je okolje, v katerem delate, izpolnilo predstave in pričakovanja diplomanta igre izpred 20 let?
Konkretnih predstav o tem niti nisem imel, je pa poklic več kot izpolnil pričakovanja. To ni služba, ampak življenjski stil. Včasih sem malo presenečen, da smo zajadrali v preobilje produkcije. Že v MGL je ogromno predstav in premier, sem pa dosegel že toliko stvari, da sem pomirjen s tem, da se mi ni treba posebej dokazovati ali pehati za nagradami, s katerimi so do mene zelo radodarni, a so drugotnega pomena. Kot mlad igralec sem dobil veliko priložnosti, prišel v predstave, kjer so opazili moje kvalitete, in vse sem že preizkusil. Kakšna predstava me je tudi zaznamovala, priznanja zanje pa so trenutne potrditve, zaradi katerih ne spim na lovorikah. Vsaka vloga je nova, ne glede na žanr, treba se je zakopati vanjo in jo dobro naštudirati.

Malo čudno vprašanje, ker počnete različne stvari in stopate vsak po svoji poti, ampak ali je kateri od sošolcev naredil tako kariero, da mu zavidate?

Negativno nikomur ne zavidam, jih pa ravno zaradi teh iskanj svoje poti občudujem: Marko Mandić je uspel tudi kot filmski igralec, in to ne le v Sloveniji, občudujem njegovo fizično vzdržljivost pri projektih, ki jih dela nadpovprečno. Tadej Toš je tudi izvrsten komik. Uroš Fürst je fenomen z več kot 700 ponovitvami Jamskega človeka, je pa tudi umetniški vodja SiTi Teatra ... Zadnje čase se premalo srečujemo, včasih pa smo bili kar povezani.

Po 20 letih ste se vrnili k Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Kako se je po tako dolgem času in z vsemi izkušnjami vrniti k tekstu z začetka kariere?
Zanimivo. Osnova je ista, a to sta dve različni predstavi, saj je vmes preteklo veliko časa, režiser je drug, dramaturgija je drugačna, ustvarjalci so drugi ... Velika scena v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma narekuje predstavi neke zakonitosti. Z distanco sem se vrnil v študij iste vloge. Zanimalo me je, kako bom to sprocesiral čez 20 let, se mi je pa veliko besedila vrnilo, ko sem ga le nekajkrat prebral. Hitro se je vrnilo v spomin in sem ga kar znal. To se mi je zdelo fenomenalno, ker običajno tekste kar pozabim. Cankarjev slog je poseben, precej poetičen, in to mi je ostalo. Je pa vse zelo drugače. Takrat sem bil star 25 let, kolikor je tudi Cankarjev Peter, zdaj pa nisem več dvajsetletnik. (smeh)

Nam je dejstvo, da so Cankarjevi veliki teksti enako aktualni kot takrat, ko jih je pisal, v ponos?
Ne, saj se naša politika in širše družbeno življenje v bistvu v sto letih nista kaj dosti spremenila. To je žalostno, a tako je. To besedilo zelo postavlja ogledalo ljudem, da se v njem prepoznajo in identificirajo, žal ne na najlepši način. Očitno je Cankar zelo dobro zadel karakterne slabosti Šentflorjancev oz. Slovencev. In to se vrača v krogu: kadarkoli postaviš to predstavo, je aktualna. Pa ne le to, ampak kar nekaj Cankarjevih besedil.