Pred leti sem vas moral dolgo prepričevati v intervju, ker se kot novinarka bolje počutite na drugi strani. Se je to zdaj, ko ste tudi pisateljica, kaj spremenilo?
Že ob prvih treh publicističnih knjigah sem se znašla na drugi strani. Dokler sem bila le novinarka, čeprav sem vodila Dnevnik in Odmeve, nisem želela biti intervjuvanka, ker sem čutila, da nimam kaj povedati. Bila sem znan obraz, a še vedno novinarka. Ko sem izdala knjige o Berlusconiju, mafiji in papežih, pa se je to spremenilo, k temu me je spodbujal založnik, tudi novinarjev nisem več zanimala kot oseba, ki se pojavlja na televiziji, ampak tisto, o čemer pišem. Takrat se je zgodil preobrat in sem začutila, da po vseh teh letih dela in raziskovanja lahko kaj povem. Zdaj pa še posebej, ko sem avtorica leposlovnega dela. To mi je zanimivo: ljudi zelo zanima, zakaj novinar spiše kriminalko, zakaj in kako sem se tega lotila, kako mi je šlo ... Bralcem se čutim dolžna pojasniti te stvari. Če so kupili mojo knjigo, jo prebrali in imajo o njej mnenje, je prav, da jim odgovorim na vprašanja, povezana s knjigo.

Koliko časa in napora ste vložili v pisanje? Bere se hitro in težko jo je spustiti iz rok. Počutil sem se kot ob gledanju serije Hobotnica ali branju Puzovih zgodb.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

Najprej hvala, me zelo veseli, ker je bilo moje izhodišče natanko to. Kot strastna bralka vem, kaj me bo pritegnilo. Želela sem napisati tako knjigo, kot bi jo želela brati. Ves čas sem imela pred očmi bralca, ki ga ne smeš podcenjevati. Kot bralka se počutim najslabše, ko se mi zdi, da me je pisatelj pretental. Ni hujšega razočaranja kot napeta kriminalka z brezzveznim koncem. Želela sem napisati razgibano in verodostojno zgodbo, ki bo bralca potešila. Ob tem pa je treba paziti, da ga držiš v napetosti, da si ob koncu vsakega poglavja reče: »Le še eno!« To so pravila obrti, kreativnega pisanja. Kot novinarka pišem vse življenje, to mi je blizu. Prvih deset poglavij sem napisala leta 2012, ko se ta zgodba tudi dogaja. Po knjigah o Berlusconiju in mafiji sem iskala nov izziv ter ga našla v pisanju kriminalke. Po odstopu papeža in izvolitvi Frančiška me je poklicno povsem potegnilo tja, napisala sem še tretjo knjigo – in minila so tri, štiri leta. Lani pa mi je urednica, ki je poznala tistih deset poglavij, omenila, da imajo razpis za nagrado modra ptica, ker je vedela, da me oddajni roki motivirajo. Vse preostalo sem tako napisala od marca do avgusta, po štiri, pet dni na mesec. Vzela sem dopust in pisala.

V zgodbi se gibate po svojem terenu: Italija, mafija, politika, mediji ... Težko bi avtorju take zgodbe bolj verjel kot vam, ki v tem okolju delujete vse življenje.
To je bila moja edina možnost. Imam resno službo, nimam časa za raziskovanje in ustvarjanje novega okolja, saj zvečer samo še padem dol. Morala sem izbrati tematiko, ki jo dobro poznam, da ni bilo treba v vsakem stavku preverjati podrobnosti. Saj ne, da me ni mikalo, ker sem le novinarka; večkrat sem se morala  opomniti, da pišem roman, ne članek. Vse bi si lahko izmislila, a sem želela, da bralec čuti to verodostojnost. Kolegica iz kulture je ob predstavitvi v arhivu TVS poiskala moj dokumentarec Molk v Palermu iz leta 2000, ki prikazuje ozadje, v katerem se ta zgodba odvija, in je zdaj na ogled tudi na RTV 4D. Takrat sem govorila s številnimi ljudmi, tudi s sestrama obeh tožilcev. Veliko bralcev zanima, kaj v Pogodbi je res in kaj ne, preverjajo informacije na spletu. Veliko je resnične podlage, a vsem likom sem zamenjala imena, le Borsellino in Falcone sta ostala. Glavnima mafijcema sem spremenila imeni, a z malo »googlanja« ti je hitro jasno, za koga gre. Priporočam tudi ogled Molka v Palermu. Sem pa tam skoraj 20 let mlajša in se težko gledam. (smeh)

Italijanski prevod se že piše? Po vsebini je to še bolj vroča knjiga za italijanski kot slovenski trg.

To ni v mojih, ampak v rokah Mladinske knjige, ki je odkupila pravice. Knjiga je pri nas dobro sprejeta, odziv je izjemen. Vedela sem, da je dobra, verjela sem vanjo, a vseeno nisem pričakovala takega odziva. V Italiji je ogromno publicistične literature o ubojih obeh tožilcev, tudi literature in literariziranih zgodb o kalabrijski ter sicilijanski mafiji, kolikor je meni znano, pa ne obstaja fikcija, ki bi govorila o teh dveh dogodkih. Mislim, da vem, zakaj: ker je za Italijane to tako boleča točka, še vedno odprta globoka rana, da se jim zdi to mogoče celo skrunitev. Če bo zanimanje za prevod, zakaj pa ne. Moja publicistična knjigo o mafiji Oblast brez obraza ne bi prinesla ničesar novega, ker moji italijanski kolegi o tem pišejo že 30 let, takega romana pa nimajo.

Zakaj sta Borsellino in Falcone postala in ostala mitološka lika?
Zaradi svojega življenja in še bolj smrti. Če bi preživela, bi se jima lahko zgodilo enako kot junakom moje zgodbe in bi ju na koncu omadeževali. Njuno življenje in dosežki so bili izjemni. Giovanni Falcone je prvi razumel, kako deluje sicilijanska mafija, pvi se je dokopal do informacij o tem, kako je organizirana, kakšne posle ima, kako deluje in obvladuje okolje. Paolo Borsellino je bil njegov najtesnejši sodelavec, delovali so kot majhna skupina. Nam je to danes smešno, a do takrat je v Italiji mafijo preiskoval vsak, ki je imel pet minut, popolnoma ločeno, brez baze podatkov in izmenjave informacij, vsa politika od Palerma do Rima pa je trdila, da mafija sploh ne obstaja. Potem pa je Falcone pod vodstvom palermskega sodišča oblikoval ekipo, ki je uvedla nov način preiskovanja, ki je pripeljal do največjega sodnega procesa proti mafiji v zgodovini, na katerem so obsodili več kot 400 mafijcev. Mafijo sta vpisala na zemljevid italijanskega pravnega sistema in politike. Do takrat so trdili, da je ni. Na Siciliji je v 80. letih umrlo več kot tri tisoč ljudi, v nacionalni zavesti pa sploh ni bilo informacije o tem. Nacionalni mediji o tem niso poročali, ker so to dojemali kot južnjaško folkloro, medsebojno pobijanje kmetavzov. Onadva pa sta pojasnila, kaj in kako velika nevarnost je to v resnici. Zato sta bila za življenja tako velik trn v peti številnim. Kar pa smrti zadeva: kako lahko dva najbolj varovana človeka v državi, ki je ustanovna članica EU, »odstranijo« na tak način? Da jim uspe tako brutalno ubiti izjemno varovani osebi, ki sta za povrh še nacionalna junaka, in ju niti država ne more zaščititi ...

To je zgodba z italijansko ikonografijo, umeščena v Italijo, a se mi zdi, da ste jo pisali tudi z mislijo na delovanje naših družbenih sistemov.
Meni se zdi, da bi jo laho prenesel kamorkoli, le mafijo zamenjaš z drugo kriminalno združbo, neko drugo vez med politiko in nezakonitimi posli. Zgodba je univerzalna, ob pisanju sem mislila na Slovenijo, tudi tako, da je glavni junak potomec italijanskih ezulov iz slovenske Istre. Bralci me sprašujejo, kje se bo dogajal drugi del, a ta čas ničesar ne pišem. Delam Globus, do konca prejšnjega tedna sem bila v. d. urednika zunanjepolitičnega uredništva na TVS. Sodelavci se šalijo, da bodo zbrali podpise za izredno odpoved delovnega razmerja, da me vržejo na cesto in bom čim prej napisala drugi del. (smeh)

Zgodba je umeščena v resnično okolje in čas. Kaj pa dogovarjanje za premirje med mafijo in vlado?

Tudi to je resnično. Leta 2012 je italijansko politiko in medije zaposlovala preiskava o domnevnem pogajanju med mafijo in državo v času ubojev obeh tožilcev. Resnična sta tako uboj tožilcev kot preiskava, o čemer sem poročala v naših oddajah. Ti članki, ki jih v zgodbi piše Flaminia, so moji pravi okrajšani članki z drugimi imeni.

Še pomembneje: izgubljeni rdeči rokovnik. Je to le urbani mit?
Ne, popolna resnica; nikoli ga niso našli, jaz pa sem si v zgodbi izmislila neko rešitev. Borsellino je res imel rdeči rokovnik, ki so mu ga za novo leto podarili karabinjerji, ki ga je uporabljal in ga po smrti niso našli, tako da se že četrt stoletja špekulira, kaj se je z njim zgodilo.

Verjamete v srečne konce?
Vsekakor! A noben moj junak ni povsem pozitiven. Tudi največji pozitivci nosijo v sebi kaj negativnega, ker je to življenje, vsi smo taki; ne more biti neka stvar povsem dobra, druga pa povsem slaba. V vsakem od nas sta temna in svetla stran, enako velja za zgodbe: tudi če je srečna in ima srečen konec, ostane malo grenkobe. A vi poznate popolno, 'čisto' srečo? Življenje ni tako. Celo najsrečnejše življenje najsrečnejšega človeka na svetu ima kako sivo pego.

Verjamete v medije? V zgodbi se večkrat obregnete vanje.
S tem zbadam in se posmehujem sama sebi. To čutim, in ko sem pisala o medijih, sem potegnila nekaj kamenčkov iz čevlja. To je moje profesionalno življenje, sem del tega, to so stvari, ki me motijo in tarejo, za katere sem malo tudi sama kriva. Kolikokrat znorim na sestankih, ko se pogovarjamo, kot se, pa se mi zdi, da bi se morali drugače, a nas nekaj ustavi in smo nemočni. Drugič pa sem evforična, ko naredimo kaj zelo dobro. Drugače pa ja: verjamem v medije, njihovo moč in pozitivno vlogo.