»Če je predstava dobra, otroci res 'padejo' vanjo. Prisotni so tukaj in zdaj in ne buljijo v mobilne telefone,« pojasni in se razhudi nad vse večjo odvisnostjo od moderne tehnologije, ki ubija kreativnost, pozornost in stik z naravo in sočlovekom. »Pametni telefon je največja droga sodobnega časa! Heroin in kokain nista nič v primerjavi s tem, kako so ljudje zasvojeni s tehnologijo. Ta je največji kradljivec življenja,« je prepričana igralka, ki nas navdušuje kot negativka Mojca v seriji Reka ljubezni.

Ste letošnja dobitnica žarometa za igralko leta, v zahvalnem govoru ste dejali, da ste srečni, da ste dobili nagrado zaradi telenovele, saj je ta žanr pri nas še vedno podcenjen. Zakaj?
Slovenci zelo radi brez konkretnih argumentov in vnaprej obsojamo stvari in o njih govorimo slabšalno. Iz prve roke lahko povem, da je to zelo neupravičen predsodek. Tako kot pri vseh drugih stvareh, so tudi telenovele lahko boljše ali slabše kakovosti. Tako za Usodno vino, še posebej pa za Reko ljubezni lahko iskreno rečem, da delamo v vseh segmentih na izjemno visokem nivoju. Niti predstavljati si ne morete, koliko dela, znanja, izkušenj, dobre organizacije, prilagodljivosti in odrekanja je potrebno, da tako velik sistem gladko teče. Sicer pa za igralca ni važen žanr, v vsakem moraš biti dober.

Ampak kdo ima te predsodke? Gledalci očitno ne.
Ne, gledalci ne. Posamezniki, ki so del strokovne javnosti, njihovo mnenje pa določeni mediji podpirajo. A za temi predsodki se skriva neznanje, neizkušenost, predvsem pa nevoščljivost. Bom citirala na prvi pogled zelo poenostavljen stavek igralca Laurencea Oliviera: »Ali je predstava dobra ali slaba, vem takrat, ko grem na koncu k blagajni in vidim, koliko denarja smo zaslužili.« Predstave in filmi naj bi bili delani zato, da jih vidi čim več ljudi, ne za nekaj umetniških sladokuscev.

Očitno imajo ljudje radi negativce – za žaromet ste bili nominirani med igralkami, ki igrajo pozitivne like, pa ste ga dobili ravno vi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Igra je pač igra, boljši ko si, bolj prepričaš ljudi. Ogromno gledalcev mi reče: »Joj, kako si lahko tako zlobna? Moja mama te ne more videti! Moj mož bi te utopil v žlici vode!« Enačijo me z likom in se mi zdi prav smešno, da jih moram opomniti, da to le igram.

Negativka ste bili že v Usodnem vinu.
Tako so me pač zasedli, nisem imela posebne želje, da bi bila tudi v Reki ljubezni negativka – čeprav je te like zelo zanimivo igrati. V prvem trenutku nisem bila ravno navdušena nad vlogo, ker je zelo podobna tisti, ki sem jo igrala v Usodnem vinu: obe sta negativni, stremuški, preračunljivi, varata moža … A mi je bil to veliko večji igralski izziv, kot če bi mi dali neko popolnoma drugačno vlogo. Mnogo težje je ustvariti zelo podoben lik, ki pa mora biti hkrati zelo drugačen od prejšnjega.

Vlogo Mojce ste torej sprejeli zaradi tega izziva?
Ne. Vesela sem bila, ko so me povabili v Reko ljubezni, ker to zame pomeni nadaljevanje dela in zaslužek. In rada delam, v slovenskem prostoru ni toliko produkcije, da bi lahko izbiral projekte, ampak bolj ali manj sprejmeš, kar ti ponudijo. Razen nekaterih, ki se jim zdi, da tega ne potrebujejo, ker imajo predsodke pred tem žanrom in mislijo, da so rojeni samo za zelo visoko umetnost. A ti igralci si delajo medvedjo uslugo. Jaz že več kot 22 let profesionalno nastopam in lahko mirno rečem, da sem se ravno pri telenovelah ogromno naučila: pridobila ogromno igralke kondicije, prepotrebnih izkušenj, ki jih igralec potrebuje za snemanje tako velike produkcije, kot so telenovele, ogromno hitrost pri pomnjenju teksta … Morda primerjava: snemati film je kot rafting na reki Muri – počasen, lahkoten, pomirjujoč, brez stresa; snemati telenovele pa je kot rafting po najhujših brzicah – vse gre hitro in se spreminja, potrebuješ ogromno znanja, prilagajanja, hitrega mišljenja …

Snemati film je kot rafting na reki Muri – počasen, lahkoten, pomirjujoč, brez stresa; snemati telenovele pa je kot rafting po najhujših brzicah. 

Konkurenčno serijo Gorske sanje so prenehali snemati, ker ustvarjalci menda niso dobili plačila. Vaš komentar?
Zelo žalostno, zelo neprofesionalno in zelo tipično slovensko. Veliko ljudi bi rado po najlažji poti hitro nekaj zaslužilo in se zaženejo v projekt brez pravih priprav in temeljev in se zato zakalkulirajo. Določeni ljudje so seveda pobrali denar, igralci, ki so bili izpostavljeni in so računali na delo in zaslužek, pa so ostali praznih rok. Pa to ni prvič, se je že dogajalo pri filmih.

Prej sva omenjali predsodke: se mi zdi, da so tudi igralci Lutkovnega gledališča manj cenjeni kot na primer tisti iz Drame.

To je res še en predsodek. Jaz sicer delam v Lutkovnem gledališču Ljubljana, a sem dramska igralka in z delom ansambla, v katerem smo sami dramski igralci, ustvarjamo le dramske predstave. Leta 2009 je namreč župan edino profilirano dramsko gledališče za otroke in mlade v Sloveniji (GOML) pripojil Lutkovnemu gledališču, ime je ostalo samo Lutkovno gledališče Ljubljana, zato ni jasno povedano, da se v tem gledališču odvijajo tudi dramske predstave, in naša identifikacija je splavala po Ljubljanici. To je naredilo veliko škode, saj so bili obiskovalci na začetku zmedeni. Se je pa zdaj situacija glede naše prepoznavnosti spremenila na bolje.

Ampak verjetno je težje narediti dobro predstavo za otroke kot za odrasle?
Točno tako! Predsodki do predstav za otroke izhajajo iz nepoznavanja, preozkega razmišljanja, a držati dobro uro pozornost otrok je res težko. Otrok potrebuje predstavo, ki ga bo pritegnila, sicer bo postal nemiren, nepozoren, začel bo klepetati, se premikati … In komu boš potem igral? Zato morajo biti naše predstave dobro zrežirane in zelo intenzivne. Ves čas držimo otrokovo pozornost in na koncu smo poplačani s spontanim huronskim aplavzom, vzkliki. In takrat si rečem: to je to!

Torej nikoli ne obžalujete, da ne delate na primer v Drami?
Iskreno: ne! Ne glede na to, kje delam, se vsake vloge lotim resno, želimo jo narediti dobro in prepričljivo. Predvsem pa se mi zdi vzdušje, v katerem ustvarjamo v Lutkovnem gledališču, zelo prijetno. Tu se neprestano pretaka pozitivna energija: mi jo dajemo otrokom, oni nam nazaj. S tem se nahraniš, vedno grem zadovoljna s predstave. Bi morala biti pa res čudna, da bi želela kopati po sebi, trpeti, travmirati in vedno znova izzivati svoje drobovje za to, da bi nekaj sladokuscev reklo, da je to to. Taka je pač moja življenjska pot.

Gresta sinova po vaših stopinjah?
Letos se je prvič zgodilo, da je starejši sin Luka (letos bo polnoleten) šel nekajkrat z mano na kakšne dogodke in so ga pritegnili blišč, pozornost, fotografiranje, znani ljudje, pogostitev … In je nekajkrat rekel, da bi morda šel kar na AGRFT. Ne bom mu prepovedala, a kot ga vidim, spremljam in čutim kot mama, do zdaj ni do teatra nikoli pokazal kakšne posebne afinitete. Zato sem mu svetovala, naj poskusi tudi na likovni akademiji, kot je govoril vsa prejšnja leta. V slikarstvu se je našel že pri dvanajstih letih, zelo je talentiran, rojen slikar.

Kaj pa mlajši sin?

Miha ima trinajst let in mislim, da ne bo šel v umetniške vode, prej v kako gradbeništvo, arhitekturo, konstrukcijo. Mislim, da nobeden od njiju ne bo šel po mojih stopinjah, in tega si niti nikoli nisem želela. Naj delata tisto, kar ju veseli.

V nekem intervjuju ste izjavili: »Nisem ena tistih igralk, ki bi bila popolnoma odvisna od vlog in teatra. Ko bom prišla v tista leta, ko v mojem gledališču ne bo vlog zame, se ne bom čisto nič sekirala, ker imam še toliko drugih stvari, ki me zanimajo in veselijo.« Katerih?
Jaz bom po vsej verjetnosti v gledališču zaposlena, dokler ne bom šla v pokoj. Kaj bom potem delala, ne vem, niti me ne skrbi preveč. S prihodnostjo se ne ukvarjam, niti ne vem, kaj bo čez pet minut. (smeh) Življenje je polno presenečenj in nepredvidljivo. Preteklost je minila, prihodnosti ni, živim, kolikor se le da, tukaj in zdaj in me ne skrbi, ker vem, da bo življenje, vesolje, bog poskrbel zame, kot se mu zdi. Na srečo nisem tip igralke, ki bi se ji vse vrtelo okoli vlog, gledališča, ambicij … Z veseljem sem sprejela vse vloge, ki so mi jih namenili, jih odigrala po svoji najboljši moči in to je to. Zelo rada imam tudi življenje zunaj teatra, ker je tako barvito, raznoliko … Zelo sem vesela, ko imam čas zase, za družino, naravo, šport, potovanja, hribe, za vse stvari, ki me veselijo. Rada grem z možem na lov – je lovec in ribič, tudi podvodni.

Vi tudi lovite?
Ne, jaz nisem lovka, grem pa rada z njim na prežo. To je poseben čas, čista meditacija, popolnoma se umiriš, ker dve, tri ure ne smeš govoriti ali se premikati. Spojiš se z naravo, mirom in postaneš neverjetno pozoren, vidiš in slišiš vsako malenkost, ostriš si čute. To je v tem tempu in z digitalno tehnologijo, ki nas je otopila, neprecenljivo. S preže pridem prenovljena.

Ta meditacijski del razumem, ampak ubiti žival …
Jah, saj ni treba razumeti. Meni to ni problem, saj so bili pobiti tudi vsi tisti piščanci, zrezki in ribe iz trgovine, ki jih pojemo na kupe. Ustreljena žival je v trenutku mrtva in je ta smrt veliko bolj humana kot smrt v klavnici in življenje na farmi. In noben lovec ne strelja kar tako – vsaka lovska družina ima točno določeno, koliko katerih živali morajo odstreliti, da se populacija ne namnoži preveč in ne povzroča preveč škode. To je spet en predsodek: lovci so sami pijanci in norci, ki uživajo v tem, da streljajo uboge lepe srnice. To ni res. Plemenito lovstvo je lepa stvar.

V Ameriki odmeva gibanje #MeToo, sprožil se je pravi plaz razkritij spolnega nasilja vplivnih moških nad ženskami. Pri nas se o tem praktično ne govori. Ker nimamo tega problema?

Verjetno je, a morda v našem prostoru nimamo tako zelo perverznega in pohotnega producenta, kot je Weinstein. Mislim, da se to sicer dogaja po vsem svetu. Dokler bodo moški (v katerikoli branži) nezmožni brzdati svoje pohote, bodo izkoriščali svoj položaj in moč. To je tako nizkotno! Še bolj grozno pa je, koliko igralk je bilo pripravljenih to trpeti, samo da bi prišle do vloge in kariere. Sama kake take izkušnje na srečo nimam. Verjetno tudi jaz ne dajem povoda oziroma vtisa, da sem »tutka putka«, ki je pripravljena poklekniti, da pride do vloge. Se pa to zagotovo dogaja in hvala bogu, da je prišlo na dan.

Nam lahko za konec namignete, kaj se bo z Mojco dogajalo jeseni v tretji sezoni Reke ljubezni?
Ne smem povedati! Lahko pričakujete zelo zanimivo sezono, marsikaj se bo spremenilo in marsikdo bo zaplaval kam drugam.