Klemen Janežič, ki ima eno leto po tem, ko se je Usodno vino poslovilo z malih zaslonov, kljub zahtevnim gledališkim projektom malenkost več časa kot prej, se je pred kratkim začel ukvarjati z novim, zanimivim športom – plezanjem. »Trenutno sem nad plezanjem zelo navdušen, fizično mi res dobro dene. Pa tudi psihično, kajti ta šport je do neke mere podoben igri. Sam si izbereš, kako boš preplezal steno, po kateri poti boš šel, za katero oporo se boš zataknil in tako dalje, in vsaj jaz to vidim tako, kot bi se pripravljal na neko vlogo v gledališču.« Najpomembnejše je, da – tako med plezanjem kot na odru – ostaneš miren, pravi igralec, ki ga je nov konjiček tako potegnil, da med poletjem z ekipo prijateljev načrtuje ves teden plezanja. V povezavi s plezanjem pa ima na zalogi tudi zanimivo anekdoto – ko se je nedavno mudil na vajah v Novem mestu, je v bližini stala plezalna stena. »Tam sem zagledal našo najboljšo športno plezalko Janjo Garnbret, svetovno prvakinjo, ki je imela očitno ravno trening. Janjo zelo spoštujem, saj mi je ravno zaradi tega, ker nekaj malega vem o tem športu, jasno, koliko dela je potrebno za njene rezultate. Pa rečem dekletu Nini: 'Poglej, tam je Janja Garnbret.' In ona: 'Kdo?' Na hitro sem ji razložil, nakar me je vprašala: 'Kaj zdaj, bi se rad fotografiral z njo ali kaj?' Jaz pa sem cincal in cincal, nekako mi ni bilo do tega, da bi jo motil med treningom, čeprav vem, da sem bil sam vedno pripravljen ustreči oboževalcem Usodnega vina, ki so prišli prosit za fotografijo z mano. Takrat sem si približno predstavljal, kako je biti na njihovem mestu – okoli nekoga, ki ga občuduješ, si sam ustvariš neko famo, pa čeprav gre v resnici verjetno za povsem preprostega in običajnega človeka.«