Člani skupine Siddharta so izdali deveto studijsko ploščo z naslovom Nomadi, v svet pa so jo uvodoma pospremili s koncertom v Ljubljani. Ljubitelji dobrega rocka so vstopnice razgrabili že mesec dni pred koncertom, Siddhartovci pa so njihova pričakovanja več kot upravičili.

V dobrih dveh urah so na veliko veselje svojih oboževalcev, ki so ves večer peli in noreli s skupino in ledeno dvorano spravili do vrelišča, odigrali največje uspešnice iz svoje 23-letne zgodovine, občinstvu pa so predstavili tudi štiri skladbe z novega albuma: Halo Nomadi, A.M.L.P., Vzhod in Medrevesa.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

O njem pa tudi o tem, kaj fantje počnejo, ko se ugasnejo odrske luči, smo se pogovarjali s frontmanom skupine Tomijem Megličem.

Kako bi opisal novi album?
Jaz bi ga opisal tako, da se je temačnost prelila na bel papir. To je naš beli album. Na momente postajamo težki, a imamo v sebi svetlobo in se mi zdi to takšna prava protiutež.

Koliko časa je nastajala plošča?
Ta niti ne tako dolgo, mogoče leto in pol. Kakšne ideje so malo od prej, da smo se ga prav lotili, je pa dobro leto.

Ste imeli pri pripravi kakšne težave, ali je šlo vse gladko?

Bilo je par težkih stvari, ki so sicer zelo osebne. Zdi se mi, da vedno, ko se lotimo nekega albuma, pridejo tudi kakšne takšne stvari, ki nam malo otežujejo delo in snemanje, a jih prebrodimo, ker smo band in smo kar močni, kar se tega tiče.

Imate ogromno bazo oboževalcev. Vam je zato lažje ali težje delati album? Se bojite, da ne bi zadovoljili pričakovanj fenov?
Jaz bi rekel, da je lažje, ker že vnaprej veš, da bo to prišlo do ušes ljudi, ki to radi poslušajo in to je fino. Tudi s strani ustvarjanja, ker si veliko bolj osredotočen tudi na podrobnosti in si ne rečeš: "Saj je vseeno, kdo bo pa to slišal?" Vsaka stvar, ki jo naredimo, je pomembna in si zanjo vzamemo tudi malo več časa, ker imamo resen pristop, ki ga ta tudi glasba zahteva. Tako, da je lažje, ker kakor koli se nam zdi, da kakšne stvari zakompliciramo ali pa se dolgo časa ukvarjamo z njimi, bodo na koncu naletela na ušesa, ki bodo to cenila, hkrati pa bomo tudi mi zadovoljni. Se pravi, da smo oboji na zelo istih tirih.

Si že dobil kakšno povratno mnenje o plošči?
Zdaj, ko je vse še zelo sveže, dobiš samo pozitivne kritike, tisti, ki imajo negativne, pa se za zdaj še držijo zadaj. In potem težko sodim. Vedno je tako - če je nekomu všeč, bo to takoj povedal, tisti, ki mu ni, pa se bo malo držal nazaj. Nisem sicer še niti imel odprtih ušes za to, ker smo ga šele zdaj izpustili in potrebujemo, da malo izpluje, da malo vsaj vizualno izgubimo ta jadra, da gre sam v svet, pa bomo potem sodili.

Si kdaj povsem zadovoljen s pesmijo?
Ne. Dostikrat pride do približka. In ker sem perfekcionist, pa še malo imam teh OCD zadev, ne vem, če bom kdaj čisto zadovoljen, ampak to je v redu, sicer lahko zaključimo. Tako pa lahko o isti temi naslednjič narediš nekaj novega.

Zakaj ste novi album poimenovali Nomadi?

Zdi se mi, da smo v današnjem svetu vse bolj nomadi. Z ene strani hodimo na drugo. Ne samo krajevno, tudi v srcu in možganih se ves čas nekaj selimo in tudi mi smo zelo podobni. Nikjer se ne znamo ustaliti, mirovati in dobro imeti. Tako obdobje je v bistvu za vse ljudi. 

Si ti osebno tudi nomad ali si bolj zapečkar?
Jaz sem tak malo bolj rekreativen nomad in mi je to zelo všeč. Zapečkar pa nisem, čeprav na krajše momente bi tudi to rad bi, bi si rad našel čas tudi za to. Redko mi uspe. Kombinacija obojega se mi zdi pa najbolj perfektna. Se pravi odkrivati svet, medtem, ko si zapečkar, pa razmišljati, kateri del sveta odkrivati tako v mislih kot dejansko fizično.

Poleti si si sicer vzel čas za morski oddih. Si takrat vzameš čas, da premelješ kakšne stvari, za katere ti v siceršnjem napornem tempu zmanjka časa? 
Veliko manj stvari premeljem, kot bi si jih želel. Je pa res, da nadoknadim vse za nazaj, kar se tiče družine in družbe, prijateljev. Tako, da nas skupaj odnese in nimam toliko časa prav sam zase. Včasih bi si to želel, po drugi strani pa sem tak, da grem lahko nekam tudi sam pa si najdem ta čas.

Zakaj se po tem, ko ste razprodali Halo Tivoli, niste odločili koncerta izvesti v Stožicah, kot so to storili Big Foot Mama?
Odločili smo se, da ostanemo pri tej dvorani, ker imamo potem še 12 večjih koncertov po Sloveniji. Če bi vse skupaj postavili na en velik dogodek, bi ostali potem izgubili težo, mi bi pa radi tudi po drugih krajih naredili malo večje koncerte, ki se ne dogajajo prav pogosto, zato je Hala Tivoli čisto dovolj.

Imaš tudi ti pred takšnimi velikimi koncerti veliko več prijateljev kot sicer? 

Ogromno, a to so večinoma bolj znanci, ki takrat skušajo priti zraven. Za prijatelje že poskrbimo, oziroma po navadi oni dostikrat izrazijo spoštovanje do nas s tem, da sami kupijo vstopnice, kar tudi jaz dostikrat naredim, kadar imajo kakšni prijatelji koncert ali pa kupim kakšno njihovo majico. 

Kaj običajno sledi, ko se po takšnih koncertih, kot je današnji, ugasnejo odrske luči? 
Ker smo na odru dobri dve uri, se najprej podamo v zaodrje, da se malo ohladimo. Nato nazdravimo s prijatelji, ki pridejo na koncert. Potem gremo nekam v bližino in se zabavamo do jutranjih ur. Zatem gremo še kam, tako da večinoma počakamo na sonce, včasih tudi, da potem spet zaide. Tako da – ti vikendi so po navadi zelo dolgi, oziroma, kot pravijo včasih – noč iz petka na ponedeljek je lahko zelo dolga.