O Ksenji Kranjec je bilo napisanih že veliko vrstic. Polnila je časopisne stolpce, netila iskre na družabnih omrežij in se kotalila pod jeziki glasnih obrekovalcev. Med spletnimi zidovi se je tako rodila javna podoba ženske, ki je v očeh Ksenije popolna neznanka. 27-letnica je za naš portal golo iskreno spregovorila o temni plati prepoznavnosti in razkrila tančice zasebnosti, pod katero se skriva preprosto dekle, ki joče, dela napake in se zaveda, da je popolnost zgolj izkrivljen odsev virtualnega sveta. Vabljeni k branju …

Zdi se, da si ljudje zlahka ustvarijo mnenje o ljudeh, na podlagi 'slik brez zgodbe', manj pa so pripravljeni prisluhniti in dejansko slišati. S slednjim se srečujete tudi sami, iz domačega naslonjača vam namreč sodijo ljudje, ki vas zasebno ne poznajo in ne vedo, kakšno je v resnici vaše življenje. Kako to doživljate?

Iz domačega naslonjača sodijo ljudje, ki imajo veliko svojih problemov. Na nek način jih razumem, ker sem v vseh teh letih dojela, da je duševna stiska velik problem in težka bolezen. Nekdo, ki ima urejeno življenje, ne bo nikoli na tako negativen način usmerjal pozornosti na nekoga drugega, še manj pa, da bi ga žalil ali zmerjal. Velika razlika je, ko nekdo nekoga žali ali mu celo grozi prek družabnih omrežij, spet drugače pa je, ko besede iz virtualnega sveta ponese v svoje življenje in se o njem pogovarja na kavi. Najslabše pri tem je, da nas ocenjujejo na podlagi objav na družabnih omrežjih in če presodijo, da gre za srečnega in zadovoljnega človeka, se nemudoma prične obsojanje. Nikoli še nisem opazila slabega komentarja ali slišala kritike od uspešnih ljudi.

Že res, da se znate postaviti zase in brez dlake na jeziku povedati, kaj si mislite, pa vendar, se vas takšne opazke ljudi kdaj dotaknejo globlje, kot bi si želeli?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Tako je, vedno se znam postaviti zase, in brez dlake na jeziku povem, kar si mislim. Zakaj bi varčevala z besedami, če pa ljudje menijo, da lahko kritizirajo in napadajo brez zadržkov? Včasih sem bila na komentarje veliko preveč pozorna. To je bilo v času, ko sem postala prepoznavna, sedaj pa s tem živim, saj sem se navadila in me vse to sploh ne gane več. Potrebovala sem veliko časa, da sem na vse skupaj začela gledati iz drugega zornega kota, sedaj pa se ob vsem skupaj le še nasmehnem. Ljudje, ki jih ne poznam, oz. ki mi niso blizu, me s svojimi slabimi besedami ne morejo več prizadeti.

Če bi sestavljali sliko Ksenije Kranjec na podlagi mnenj in opisov spletnih nestrpnežev, bi pred vami stala oseba, ki z vami pravzaprav nima kaj veliko skupnega, kajne? Za kakšno osebo vas imajo?

Tako je, če bi sestavila svojo sliko Ksenije na podlagi zlonamernih komentarjev, bi to bila meni neznana oseba. Ksenija, ki z menoj nima prav nič skupnega.

Kakšni ljudje se običajno znašajo nad vami prek spleta?

Običajno, oziroma največkrat so to ženske, ki niso ravno prijetnega videza in bi resnično potrebovale kakšno lepotno operacijo, ki mi jih tako rade mečejo pod nos. Ali pa moški, ki so želeli mojo pozornost pa je niso dobili.

Torej so se negativne kritike pogosto pričele po zavrnitvi?

Tako je, to pa sem ugotovila pravzaprav šele med prebiranjem komentarjev. Kliknila sem na profil osebe, ki je podala kritiko in odprla zasebna sporočila. In glej ga zlomka, vedno, ampak prav vedno, se je odprla zgodovina, v kateri so bila zapisana sporočila, da sem lepa ženska in če imam morda čas za kavo, če lahko odpišem in podobno. Ker tem moškim nisem dala odgovora, so se me nato lotili z zlonamernimi komentarji.

Kako pa je sedaj, ko ste sodelovali v šovu Kmetija? Ste prejeli tudi kaj vzpodbudnih besed?

Ja, seveda, saj ni vse tako črno. Imam zelo veliko podpore! Moram tudi priznati, da v zadnjem času dobivam veliko pozitivnih zasebnih sporočil, tako da teh slabih, sploh ne vidim več. Moja družabna omrežja so sedaj obsijana z sončki in pozitivnimi ljudmi! Ljudje, ki me podpirajo in cenijo, se ne vključujejo v komentarje, saj se potem le zaneti prepir. Mislim, da je boljše tako. Nenazadnje bodo imeli ljudje vedno veliko za povedati.

Pa se za voljo spletnih napadalcev dotakniva še nekoliko bolj intimne teme. Kdo je Ksenija Kranjec v resnici? Kakšno je dejansko vaše življenje? Nenazadnje niste le del sveta, ki se odvija pred očmi radovednežev …

Resnica, kdo sem jaz, je daleč od podobe mojih družabnih omrežij. Tudi sicer mi je mnogo ljudi omenilo, da na facebooku in Instagramu dajem vtis druge osebe. Še sama ne vem, zakaj je tako. Najbrž zato, ker objavljam na podlagi tega, kar ljudi zanima. Resnica pa je povsem drugačna. Ksenija je zelo preprosta punca, zelo čustvena. Močno sem navezana na družino in prijatelje, rada pomagam, če je le v moji moči. Tega ljudje, ki me ne poznajo osebno, ne vedo. Tisti, ki pa se gibajo v mojem krogu, pa bi se z napisanim zelo strinjali. 'Ksenija bi dala za ljudi, ki jih ima rada, zadnje zrno pa, čeprav bi sama ostala praznih rok,' nekako tako je vse skupaj. Družina in prijatelji vedo, da se lahko vedno zanesejo name. Glede neznancev, ki me obsojajo, je pa tako, da nihče od njih ne ve, da imam tudi jaz težave, svoje žalostne trenutke in bolečo preteklost. Nisem popolna, a kdo so oni, da bi sodili in nenazadnje, zakaj bi na spletu razgaljala svojo zasebnost? Opazila sem, da če moje objave niso pozitivne, sledilci hitro izrazijo zaskrbljenost, so me navajeni vedro in nasmejano. Saj sem, najraje kar počnem v življenju je, da se smejem in veliko jem, vendar le tisti najbližji vedo, da tudi jaz točnim tiste velike solze, da znam jokati in priznati napake.

No, pa saj je vseeno, tistim ljudem iz domačega naslonjača, ki nenehno podajajo zlonamerne komentarje, ne bi spremenila mnenja, pa četudi bi vedeli za vse moje težave, slabe trenutke in borbe v življenju. Ti ljudje bodo vedno komentirali, ker jim ni moč ustreči. Srečna sem, da imam kar imam, da sem tu, kjer sem in da se počasi premikam k svojim ciljem.

In kakšni si pravzaprav vaši cilji? K čemu stremite, kaj si želite in upate, da se vam bo nekoč uresničilo?

Moji največji cilj je, da bi lahko nekoč stopila v vlogo mamice, da bi imela zdravo in lepo družino in da se vse slabo konča. To mi je največji cilj in naj bo blagoslovljen. Vendar ne nameravam delati nič na silo, zato me pred vsem tem čaka še veliko dela in drugih stvari! Pisem tudi knjigo, morda uresničim tudi idejo o lastni blagovni znamki … vse pa je seveda odvisno od mojega truda in vztrajnosti. To terja veliko energije, veliko denarja in zdravega razuma. Zato še vedno živim samsko življenje, saj nekako ne najdem človeka, ki bi takšne želje in načrte podpiral in me k temu spodbujal. Ne želim pa, da bi me omejeval. Takrat, ko oz. če izpolnim svoja pričakovanja, pa bo napočil čas, da se prepustim življenju v dvoje in zaživim z polnimi pljuči! Glede na to, da se zarečenega kruha največ poje, se po tihem zelo bojim, da bi tisto zgoraj opisano prišlo pred izpolnitvijo mojih načrtov. Vsekakor upam na pravi vrstni red! Sicer pa se za enkrat ne bojim svojih let, nenazadnje se mi nikamor ne mudi, zato srčno upam, da bo vse steklo tako, kot mora: blagovna znamka, knjiga, potem pa ljubezen in družina.