Vsi so namreč z veseljem sprejeli povabilo scenografa in režiserja Mateja Filipčiča k sodelovanju pri predstavi Diracov akord, ki bo krstno uprizorjena jutri na Levem odru SNG Drama Ljubljana.

Dirac je verjel, da imajo temeljne fizikalne teorije matematično lepoto, in če niso lepe, tudi niso pravilne.

Filipčič je za podstat gledališke uprizoritve vzel enačbo, s katero je Dirac napovedal obstoj antimaterije. V Diracovem akordu je ustvaril serijo stanj, na katerih se britanski matematik in fizik ni zaustavljal. Tako ne gre za potovanje, pač pa za postajo z orientirji mišljenja k zavedanju o(g)rodja, s katerim živimo, mislimo, delamo in čutimo, iz dneva v dan. Dogajanje je postavljeno v svet, ki ga ni več in ga še ni. Uprizoritev se dotakne tudi vprašanja razumevanja zavesti: kako prestaviti pozornost s tistega, kar opazujemo, na tisto, kar opazuje opazovalca samega.

Še več tančic o ustvarjanju predstave nam je Filipčič odstrl v pogovoru.

Kako je prišlo do sodelovanja z Dramo?

V lanski sezoni sem kot scenograf sodeloval pri predstavi Krasni novi svet v Mali Drami in sem ravno v tistem času iskal prostor, ki bi bil primeren za mojo predstavo. Z ravnateljem Igorjem Samoborjem sva našla rešitev na Levem odru Drame, ki je namenjen različnim gledališkim poetikam.

Kako ste se lotili dela na tem projektu?

Tako kot ponavadi. Od osnovne ideje, ki jo razgrajujem in ki organsko raste skozi dolgotrajen proces. Del mene uživa kreativno svobodo, kjer se sestavlja zgodba predstave in ima domišljija glavno vlogo, del mene pa skrbi, da se produkcijsko- organizacijsko, tehnično in finančno projekt lahko izpelje.

Dirac je bil izjemno redkobeseden, ni maral za eksperimentalno fiziko in se do prejetja Nobelove nagrade ni posvečal svetu okrog sebe. Zato je bil za zasnovo Diracovega akorda bistven obrat k Antidiracu. Naslov najavlja, da protagonist upizoritve ni en sam, temveč zven vsaj treh različnih tonov, treh različnih miselnih instanc. Poosebljene so v govornih likih Fizika (Boris Cavazza), Adepta (Darja Zgonc) in Mističnega sveta (Jožica Avbelj). Vsak sedi ob svoji knjigi in v njej razbira kubite, kvantna stanja. V uprizoritvi je prisoten še »neživi« akter, scenski lik predstave: model atoma s svojo dinamiko vpijanja in izsevanja informacij, elektromagnetnih valovanj.

Kaj vam je predstavljalo največ težav?

Usklajevanje urnikov vseh sodelujočih. Predstava je namreč nastajala v produkciji z zunanjimi sodelavci in ustvarjalci, ki so vsi polno zaposleni z drugimi projekti. Tako je bilo potrebno kar precej iskanja prostih terminov, da smo poiskali skupne termine.

Zakaj ste se odločili ravno za Paula Adriena Mauricea Diraca?

Paul Dirac je avtor verjetno najlepše fizikalne enačbe. Sam je trdil, da enačba ne more biti pravilna, če ne vsebuje matematične lepote in obratno. In prav ta pojem lepote v matematičnih znakih in pomen enačb me je zintrigiral, da sem se spustil v ta projekt.

Kaj vas je pri preučevanju matematika in fizika najbolj fasciniralo?

Fascinira me svet ter način, na kakšen matematika in fizika razlagata, pojasnjujeta ter opisujeta svet, ki ga na drugi strani preko umetnosti občutimo. Prav tako je fascinanten subatomski svet, ki nas sestavlja in v katerem veljajo popolnoma neverjetni/nelogični, lahko bi rekel celo mistični zakoni in lastnosti, ki jih v našem realnem svetu ne zaznamo.

V predstavi bodo igrala sama velika imena: upokojena igralka Jožica Avbelj, Boris Cavazza (ki se je z Zadnjimi lunami že poslovil od gledaliških desk) in novinarka ter voditeljica 24UR Darja Zgonc. Kako vam jih je uspelo pritegniti k sodelovanju?

Z vsemi tremi sem že sodeloval pri prejšnjih projektih, zato dobro vedo, kakšen je moj načina dela in razmišljanja. Boris Cavazza in Jožica Avbelj sta veliki igralski imeni in osebnosti, ki svojo veličino dokazujeta tudi s sodelovanjem v tovrstnih projektih, ki so izven klasičnih gledaliških okvirjev. Druži nas nek skupni imenovalec ter želja po raziskovanju gledališkega prostora in iskreno sem zelo vesel in hvaležen, da imam priložnost takšnega sodelovanja. Darja Zgonc je prav izjemna osebnost, s katero sva odlično sodelovala že v predstavi Marija Antoinetta, tako da sva se oba razsveselila nove priložnosti za sodelovanje.

Se vam je pri delu pripetila kakšna anekdota?

Težo bi izpostavil kaj posebnega. Zame je celoten proces nastajanja predstave, ki se sedaj zaključuje, ena velika nenavadna, izjemno poučna, včasih zabavna, na trenutke pa tudi izjemno naporna anekdota v mojem življenju.

Kaj vas čaka po tem projektu?

Trenutno vzporedno s predstavo delam še pet komercialnih dogodkov, ki se bodo zgodili v naslednjem mesecu.