Seveda zna biti Martina tudi tiha in resna, a potem vedno vsi mislijo, da je zbolela. V življenju se ji pogosto dogajajo čudne reči, ki pa jih prav rada preplete v svoje šale. In to, dragi bralci, je noro smešno, saj spretno nameša tako zabavno humoristično mineštro, da bi publika potrebovala še kakšen kos pleničk in ne le papirnate robce. Ste vedeli, da ji je počil medvretenčni disk, medtem ko se je s pivom in sendvičem v roki kobacala na posteljo? Ja, saj veste, kako pravijo, 'živemu človeku se vse zgodi.' Martini pa tudi.

Na nastopih streljate tako komične stavke, da si vedno rečem, 'pa to ne moreš verjeti, od kje ji takšne ideje?!?' Še dobro ne zaključite prvo pripoved, že udarite z drugo, ki poskrbi, da polovica občinstva ostane brez sape. Resno, Martina, kaj se dogaja z vami – imate tako pestro življenje ali zgolj drugačen pogled na svet?

Mislim, da je kombinacija obojega! Res je, da mi veliko dogaja, ampak predvsem moji možgani delujejo na nenavaden način, tako da mi ni nikoli dolgčas. Svet pač vidim po svoje in je pestro.

Čeprav se zdi, da šale stresate z rokava, žepov in desne hlačnice, se v humor odeti stavki nemara ne porodijo kot strela iz jasnega, kajne? Razkrijte nam malo, kako se lotevate pisanja šal?

Ja, prvo mi mora biti to, o čemer govorim, pomembno in tudi nekaj moram vedeti o tem. Ker razmišljati o tem, kaj jaz mislim, da bi bilo ljudem smešno, zame ne deluje. V bistvu se veliko dogaja v moji glavi, kar je nočna mora za vse, ki delajo z menoj. Zdi se, da se nič ne dogaja, potem pa sedem in zapišem vse naenkrat.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Matic Valič (Skrito v raju) bi danes izbral drugačno pot šolanja

Igralec, ki navdušuje v vlogi Mateja Kotnika, poslovnega direktorja Steiner klinike, je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Danes pa priznava, da bi, če bi lahko, izbral drugo srednjo šolo. Katero?

Na odru trenerka trebušnih mišic, v zasebnem življenju pa …? No, kakšna je Martina za domačimi vrati in v krogu najbližjih?

Odvisno od dneva. Tudi jaz imam kdaj, verjetno na veselje domačih, kdaj tih dan in potem ljudje mislijo, da sem zbolela. Ali pa imam resen dan, ker ravno nekaj premlevam ali raziskujem. Pravijo pa domači, da sem smešna tudi doma, samo ne vem, če jim lahko verjamemo, ker so rahlo pristranski in jih je morda samo strah, ker vem, kje spijo.

Po vaših pripovedovanjih sodeč, se vam pogosto dogajajo sila zanimive reči. Če bi kdo drug potisnil glavo v tla, vi iz slednjega naredite šalo, ob kateri se publika še dolgo hahlja v brk. Povejte mi no, kateri svoji prigodi bi podelili medaljo za najbolj komično obarvan pripetljaj?

Kaj naj rečem, jaz imam svoje občinstvo rada in jim povem vse moje najbolj »nerodne« dogodke, da če se že jaz nisem takrat smejala, se lahko vsaj oni! Kateri pa bi bil najbolj smešen? Uf, meni so smešni tisti, ko naredim budalo iz sebe, kar se zgodi večkrat, kot bi si želela priznati. Recimo, če čestitaš po premieri predstave napačnemu igralcu za nastop, je to precej nerodno. In potem sem se morala znajti. Ker ko je vprašal, zakaj mu čestitam, sem rekla: »Za vse kar ste naredili do zdaj.« Mislim, da ni nasedel, se pa smejem temu še danes.

No, to je bilo pa res nerodno (smeh). Jaz pa imam v mislih tisti dan, ko vam je počil disk, medtem ko ste s pivom in sendvičem lezli v posteljo. Martina, vi to resno?

Na žalost ja. Disk je omagal pod težo sendviča. No v bistvu je verjetno že bil v fazi tega, da bo počil, bolelo je, ignorirala sem in potem se to pač zgodi. Razložiti zdravnikom potem, kaj si počel, ko ti je počil disk, pa je itak neprecenljivo. Pa saj je prav, da se na urgenci tudi malo sprostijo.

Ste se že od nekdaj videli v vlogi zabavljačice? Ste bili denimo kot osnovnošolka razredni šaljivec ali ste tedaj raje polni upanja sanjarili, kako boste rešili svet?

Zmeraj sem imela nekaj smisla za humor, pravita starša, se pa ne strinjata, po kom ga imam. Oba pravita, da je to njun gen, tako da ta debata nima konca. Sem pa vedela že zelo zgodaj, da rada nasmejim ljudi in da ko jih, se tudi jaz počutim super. Potem pa se je to samo še stopnjevalo se zdi in najbolj uživam, ko se ljudje krohotajo. Kar pa ne pomeni, da nisem želela spremeniti sveta in mogoče ga zdaj pa spremenim malo, vsaj za eno uro, ko ljudje pozabijo na vse drugo in se imajo fajn.

No in ko sva ravno pri tem, če bi lahko s svojimi dejanji konkretno spreminjali svet, kaj bi bila prva stvar, ki bi jo naredili?

Toliko stvari bi bilo potrebno spremeniti, da sploh ne vem kje začeti, ampak dajmo nekaj preprostega. Morda bi probala doseči to, da bi se zavedali, da smo vsi med seboj povezani in če prizadenemo druge, prizadenemo tudi sebe. Da bi poskusili biti malo bolj prijazni, večkrat pohvaliti kot pa grajati, mogoče manj obsojati … takšne stvari, ki jih morda lahko naredimo že zdaj in bi se zagotovo opazilo. To pa bi počasi spremenilo svet. Ali pa sem samo večni optimist.

Če tehnična izvedba ne bi bila vprašljiva, s kakšnim izumom bi presenetili in kaj bi z njim počeli?

Uuuuuuuuu. Jaz obožujem znanstveno fantastiko in mislim da bi izumila teleporter. Naprava ki te teleportira iz enega kraja v drugi takoj! Za nekoga, ki preživi ogromno časa v avtu je to odlično. Zdaj si tukaj, čez sekundo že na morju. Odlično! Samo neko blokado za tašče bi naredili, da ni nepričakovanih obiskov in smo. (smeh)

Kaj je običajno vaša zadnja misel, preden potonete v spanec?

Jaz ne bom nikoli zaspala…

Če bi jutri zadeli glavni dobitek na loteriji, kaj bi storili?

Bila bi zelo presenečena, ker skoraj nikoli ne igram. Če pa bi res dobila ta denar, pa bi prvo razmislila, kaj bom z njim, potem pa seveda pomagala najbližjim odplačati stvari, ki jih imajo … potem pa šla še na kak dopust. Ampak ne predolg, ker imam nastope! (smeh) Težko je reči kaj bi, ampak zagotovo nič norega.