Kako je delati za najmlajše in zakaj so včasih starši veliko bolj problematični od svojega podmladka, pa boste – med drugim - izvedeli v nadaljevanju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Kdaj ste odkrili svojo strast do dela za otroke?

V Mini teatru in tudi po drugih gledališčih sem sodeloval z umetniškim tandemom Ivico Buljanom in Robertom Waltlom v okviru postdramskega gledališča za odrasle. Potem me je nekega dne Robert vprašal, če bi mogoče igral v eni lutkovni predstavi za otroke. Da baje ne bo zelo lutkovno zahtevna, saj z lutkami prej nikoli nisem delal. S tisto prvo predstavo se je začelo. Gre za predstavo Obuti maček v režiji Mareka Bečke, ki jo skupaj z Gašperjem Jarnijem v Mini teatru še vedno igrava, od tega je dobrih trinajst let.

V čem se ustvarjanje otroške predstave razlikuje od predstav za odrasle?

Samo delanje otroške predstave je podobno delanju predstave za odrasle. Treba je povedati zgodbo, treba se je naučiti besedilo, osvojiti mizansceno in odigrati like. Najbolj se razlikuje v tem, da moramo imeti pred očmi, da je to predstava za otroke in da moramo zato komunicirati z njimi na način, ki ga razumejo.

Otroci veljajo za najbolj zahtevno občinstvo. Je tako tudi po vaših izkušnjah?

Ne vem, če so najbolj zahtevni, so pa najbolj neposredni v svojih odzivih. Če jim je predstava všeč, ti bo to takoj jasno, smejali se bodo, navijali za svojega junaka ali trepetali zanj, obmolknili, ko bo napeto. Pri otrocih zelo dobro veš, kdaj "padejo not". Prav tako ti je hitro jasno, če jim je dolgčas ali pa jih zgodba ne zanima.

Se vam je kdaj pripetilo kaj nepredvidenega (je kakšen otrok sredi predstave prišel na oder, je bil tako razigran ali utrujen, da je res motil druge - pa tudi vas)? Kako ste ravnali oziroma, kako ravnate v takšnih primerih?

Veliko nepredvidenih stvari se zgodi v gledališču, pač gre za dogodek v živo in otroci so na splošno lahko nepredvidljivi. No, spomnim se, da smo enkrat nekje zunaj na nekem trgu igrali predstavo Mizica, pogrni se. Bil je nekakšen sejem in odrasli so bili zelo sproščeni, podprti z raznoraznimi domačimi žganicami. Med predstavo je kar nekaj otrok prišlo gor na oder, nekateri so se kar naslanjali na sceno, in nihče od odraslih ali organizatorjev ni naredil nič. S soigralcem, takrat je bil to Rok Kunaver, sva jih kar z lutkami nadrla, tako da so se pobrali z odra. Sicer se to redko zgodi, saj na srečo starši malo bolje pazijo svoje otroke.

Pride kdaj kdo od otrok do vas tudi po predstavi? Kaj je bilo najbolj originalno, kar vam je kdo rekel?

Ja, pridejo tudi mladi oboževalci. Najbolj me je presenetilo, ko je prišel do mene nek štiriletnik po predstavi Mizica, pogrni se in me vprašal, kdo je naredil glasbo. Rekel sem mu, da sem jo jaz in potem mi je rekel: "Dobra muska!" Ponavadi otroci niti ne opazijo glasbe, ampak dojemajo vse kot celoto, tako da sem bil res presenečen.

KORENČKOV PALČEK
Predstava pripoveduje o Korenčkovem palčku, ki s prijateljico Sapramiško živi na korenčkovi gredi. Korenček (tako ga nadalje v svoji zgodbi imenuje Svetlana Makarovič) jo po sporu s Sapramiško sam pogumno mahne v neznani svet. Na poti sreča sončnice, kačo Jarmilo, kukavca, palčka Praprotnika in njegovo prijateljico Črnomiško in še veliko drugih bitij. Korenček se je imel odlično, a ob koncu dneva je kljub vsemu pogrešal svojo miško − in ona njega

V Mini teatru igrate v otroških predstavah Kakec - Kakčeve dogodivščine, Sneguljčica, Mizica, pogrni se in Obuti maček, nedavno pa je premiero doživela predstava Korenčkov palček. Zanjo ste ustvarili tudi glasbo in animacijo. Kako ste se lotili dela?

Najprej smo se jaz, režiser Robert Waltl in Robert Smolik, ki je izdelal scenografijo in lutke, lotili animacije lutk in premikov scene, da smo ugotovili, kako vse skupaj funkcionira. Potem sva šla z režiserjem čez zgodbo in določila, kje je potrebna glasba, kje songi. Potem se je začelo izdelovanje prizorov. Pri sami animaciji lutk so mi zelo pomagali nasveti Braneta Vižintina. Glasba je nastajala malo prej, malo sproti in malo čisto na koncu.

Kaj vam je predstavljalo najtrši oreh?

Najtežje je bilo osvojiti animacijo s toliko liki in še sceno, ki jo je treba neprestano menjati, glede na to, da sem na odru sam.

Se vam je med delom pripetilo kaj posebno zanimivega?

Najbolj zabavno je bilo opazovati reakcije Umbre (režiserjeve psičke), ki je bila večino časa z nami na vajah. Zelo se je bala kače in kukavice, prav tistih dveh, ki se ju na začetku boji tudi Korenčkov palček.

Na kom (od otrok) sicer najprej preverite, če stvar deluje?

Ponavadi nimamo možnosti testne publike. Imam pa na srečo že kar nekaj izkušenj, tako da lahko lažje predvidim, kako bo zadeva delovala. Poleg tega so tu vsi sodelavci z režiserjem na čelu. Ampak, ko predstava steče, se zna zgoditi, da se kakšna stvar malenkost spremeni, ravno zaradi odziva otrok.