Mojca Fatur se je za svobodnjaško pot odločila že pred leti, ko se je poslovila od koprskega gledališča, v katerem je dolgo ustvarjala. Službe ni prav nič pogrešala, saj je imela dovolj dela, obenem pa se je tako lahko bolj posvetila družini. »Sicer pa ves čas nekaj počnem. Sem sredi snemanja celovečernega filma, v katerem imam manjšo vlogo. Veliko pa tudi sinhroniziram risanke. Letos sem sodelovala pri zelo veliko sinhronizacijah. Na odru sem nazadnje stala pozno spomladi, saj ves čas gledam, da nimam preveč dela, saj mi to prija. Imam majhne otroke, v gledališču pa delovni urnik ni ravno prijazen družinskemu življenju,« pravi Mojca, ki ji je bilo, ko je bila še v službi, težko vse usklajevati. Odhod iz službe je bila njena odločitev, zato se ji ni bilo težko navaditi, da je več doma.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

»Če je ne bi sprejela, bi živela tako kot večina drugih ljudi. Vendar tega nisem želela,« je iskrena. V veselje in zadovoljstvo ji je, da je podobno storil tudi Klemen, saj imata zdaj kot svobodnjaka končno več časa. Trudita se, da vse poslovne obveznosti opravita dopoldan, ko je Mila v šoli, mlajša pa v vrtcu.

Ker živijo v najožjem središču Ljubljane, vse obveznosti opravijo peš, zato ne izgubljajo časa v avtomobilu. Mila ima do šole deset metrov, ravno tako mlajša do vrtca. »To je pravo razkošje. Poleg šole Mila tudi pleše balet, obiskuje še konservatorij in pleše sodobni ples. Je zelo samostojna punca, in čeprav je stara dvanajst let, ko se začenja puberteta, je njena puberteta takšna kot njeno ime – mila. Za zdaj je res super, bomo pa še videli, kako bo. Lepo mi je tudi z mlajšima otrokoma. Zdaj sta že toliko velika in samostojna, da res uživamo drug z drugim. Za zdaj samo hodita v vrtec, saj sta za kakšne druge dejavnosti še premajhna,« pripoveduje Mojca, ki doma zahteva nekaj reda, a ni prestroga. Popušča pri pospravljanju, saj ne želi, da je njihov dom videti, kot da živijo v laboratoriju, temveč prijetno zatočišče za vse družinske člane. Od otrok pa zahteva lepo vedenje, da znajo lepo pozdraviti, reči prosim in hvala ter da niso nesramni do drugih, ne glede na to, ali ima kateri slab dan.