Borut Veselko, ki se ga mnogi še vedno spominjajo po legendarni oddaji Odklop, je član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj, ki je znano po angažiranih, družbenokritičnih predstavah. Nič čudnega, da je intervju od serije zaneslo v povsem druge, veliko resnejše vode.

Kako ste prišli do vloge v HBO-jevi seriji Uspeh?

Povabili so me na kratko avdicijo, potem pa še v Zagreb na pogovor z režiserjem Danisom Tanovićem, nekaj smo poskusno posneli, njegovo edino vprašanje pa je bilo, ali se bom naučil hrvaščine.

• Pušenje v dolini šenflorjanski

Ste se je?

Ja, veliko sem vadil; dodelili so mi Anito, lektorico in strokovnjakinjo za govor, ki me je učila in mi posnela snov, da sem jo ponavljal v nedogled. Čeprav še vedno v seriji slišim majhne razlike. Res pa hrvaščina ni ravno enoten jezik, ima celo kopico narečij, in to zelo različnih, zato niti hrvaški igralci v seriji niso bili enotni v govoru. Pa tudi Zagreb, kjer se serija dogaja, je stičišče priseljencev.

Ste Zagreb poznali že prej?

Občasno smo z gledališčem tam gostovali, a težko bi rekel, da sem ga poznal, nikoli nisem živel tam, da bi poznal utrip mesta. Je pa čudovit. Napol v šali lahko rečem, da Zagrebčani »gojijo prijaznost«. Vsi so izjemno vljudni, prijazni in profesionalni. To mi je zelo všeč.

Kakšno pa je bilo snemanje, glede na to, da gre za tujo, HBO-produkcijo?

Za vsak dan je bila predpisana »bogata minutaža«. Kakovost slike, luči in vsega drugega pa je bila, pričakovano, na ravni celovečerca. Takšna so zdaj pričakovanja. Zato si ne režiser ne kdo drug ni mogel privoščiti kakšnih motenj ali omahljivosti. Tudi vsi igralci smo bili zelo dobro pripravljeni na snemanje.

Tisti, ki so že snemali tuje produkcije, pravijo, da je odnos do igralcev veliko boljši kot v Sloveniji ali državah nekdanje Jugoslavije, kjer vse deluje bolj na prijateljski ravni. Kako je bilo na snemanju Uspeha?

Kako pa naj bi bil odnos boljši, če je pri nas prijateljski? (smeh) Ne bi rekel, da so pri nas odnosi slabši kot v tujini, zagotovo pa je tam na voljo več materialnih sredstev, kar s sabo prinese neke zahteve, pričakovanja in ugodje. A ne bi rekel, da je bilo to snemanje kaj drugačno. Najbolj lepo se mi je zdelo, kako so bile stvari pripravljene in organizirane – brez napake! A to je hrvaška produkcija, HBO samo stoji za tem. Celotno produkcijo je vodilo dokaj majhno hrvaško podjetje Drugi plan, ki ima očitno izkušnje s pričakovanji tujih koproducentov. Kar zadeva odnos do igralcev, še nisem doživel, da bi imel do mene kdo slab odnos. No, edino, kar me moti, a je značilno za naše okolje – zato tudi nerad hodim na avdicije –, je, da zelo redko dobiš negativen odgovor. Če nisi izbran, preprosto pozabijo nate, kar se mi zdi grdo. To je stvar vljudnosti: če nekoga pozdraviš, se moraš od njega tudi posloviti. Izjemno neprijeten občutek je, da nisi vreden tega, da ti povedo, da nisi bil izbran. Seveda je to vedno neprijetno slišati, ampak zahteva zelo osnovne vljudnosti je, da te osebno zavrnejo, če so te že osebno povabili.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vesna in Mija Janković skupaj uživali na modni reviji

Nekdanja tašča in snaha sta še vedno dobri prijateljici, ki si delita tudi ljubezen do mode.

Veliko daste na vljudnost, ste džentelmen?

Vljudnost olajša začetek vsakega odnosa. Je obred in ljudje smo še vedno obredna bitja. Uradno vljudnost mladina vedno zavrača, tudi v naših časih smo jo. A tudi mladi vzpostavijo svoje obrede srečevanja, spoznavanja in podobno, kar ni nič drugega kot vljudnost, le da je drugačna, neuradna. Najpreprosteje v odnosih se je držati tistega, česar se drži večina ljudi. Če počnemo stvari tako, da soljudem olajšamo življenje, jim ga naredimo prijetnejšega, s tem naredimo nekaj dobrega.

Ampak če ima mladina svoje obrede, ne pride potem do »kratkega stika« s starejšo generacijo, ki ima drugačne?

Jaz od mladine nikoli nisem pričakoval, da bi se morala obnašati kot odrasli; preveč dobro se spomnim, kako je bilo, ko sem bil sam mulec, revolucionar, nezadovoljen ... Je pa dolžnost staršev, da svoje otroke seznanijo z možnostjo bolj ustaljene, splošno sprejete vljudnosti, kot so pozdravljanje, odzdravljanje, pogled v oči in tako dalje. Če mulci tega nočejo uporabljati, ker hočejo biti drugačni, se mi ne zdi nič narobe. Nikoli ne bi od kogarkoli prenašal nevljudnosti. Med uradno vljudnostjo in nevljudnostjo je zelo velika siva praznina, ki jo lahko zapolnimo s čimerkoli.

Ste svojih šest otrok naučili vljudnosti?

Joj, ne vem, ali sem jih naučil, vsekakor pa sem poskušal. Do mene se obnašajo dobro, kako se obnašajo v drugih okoljih, pa ne vem. Do mene kakšne pritožbe niso prišle. Upam, da znajo biti vljudni, vsaj če želijo.

V seriji igrate glavnega negativca. Radi igrate takšne vloge ali dobro premislite, preden jih sprejmete?

Če bi tako osebno jemal vloge, da ne bi hotel igrati negativnih likov, bi bil trapast. Tudi v gledališču se mi zdi nespametno, ko nekateri igralci skušajo svoj negativen lik narediti pozitiven in najti opravičilo za njegovo početje. Kot je rekel moj profesor psihoterapije: »V življenju je veliko stvari, ki jih naredimo, nelogičnih, vedno pa so psihologične.« To velja tudi za vse dramske negativne like. Noben človek ni samo slab, zakaj počne škodo drugim – to je to, kar te naredi slabega –, pa je drugo vprašanje. V filmu, zgodbi, drami so stvari praviloma bolj jasne, ker jih gledamo samo z enega vidika. Sam ne maram preveč teh črno-belih slikanj; so nerealna in v ljudeh vzbujajo občutek, da so dobri in slabi ljudje, ne pa njihova dejanja. To se mi zdi zelo nevarno pri presojanju. Ljudje v resnici nikoli ne tehtamo, kaj je kje dobrega in kaj slabega, ampak posplošujemo glede na to, kaj najbolj sili v ospredje, in preprosto človeka zaradi enega slabega dejanja obsodimo za slabega. V vsej zahodni kulturi je to žal zelo splošno sprejeto. Je pa opredeljevanje za popolnoma dobro in zlo priročno orodje za vladanje.

Morate pri igranju negativca tudi vi v njem najti kakšne dobre lastnosti?

Nikoli ne bi rekel, da so lastnosti dobre ali slabe. Če je kdo izjemno inteligenten, ne moremo reči, da je to dobro, če svojo inteligenco uporablja za to, da prizadene soljudi. Nobena lastnost sama po sebi ne more biti nič drugega kot orodje. Zaradi orodja, ki ga nosiš s sabo, ne moreš biti dober ali slab, je pa vprašanje, na kakšen način se odločiš to orodje uporabljati. Ljudje smo najprej naklonjeni sebi, nato svojim bližnjim in nato vsem drugim. Težavo poistovetenja se tudi zelo rado zlorablja. Poistovetimo se z nečim in potem nam to daje pravico, da smo nestrpni do vsega drugega. Na primer: poistovetimo se z državo in imamo potem pravico, da slabo ravnamo z drugimi državljani. To je človeku zelo lastno, vedno moramo nekomu, nečemu pripadati. A mislim, da je edini način, da bomo ljudje preživeli, strpnost, zavedanje, da moramo sobivati. Narava bo preživela, je že hujše stvari kot »homo sapiensa«, mi pa bomo z nestrpnostjo zelo težko. Če bomo poskušali uveljaviti več zase kot za druge (v tej brezobzirnosti vodi Amerika), se nam slabo piše.

Vse to so teme, s katerimi se ukvarjate v Prešernovem gledališču Kranj ...

Tudi, a to so teme, s katerimi bi se morali ukvarjati vsi. Ampak ne, kaj se je zgodilo, temveč zakaj je do tega prišlo. Preveč se učimo o katastrofah, zelo malo pa o tem, kar je izboljšalo sobivanje, čeprav je to za ljudi naredilo veliko več dobrega kot politika in vojne.

Ko že omenjava politiko: bi komentirali kulturno politiko v Sloveniji?

Moram priznati, da sem se že pred kakšnimi štirimi leti odločil, da ne bom več zlovoljen zaradi informacij, ker so večinoma negativne, kar je sicer logično, ker nekoč smo ljudje lažje preživeli, če nas je bilo nevarnosti strah. Danes pa je to dvorezen meč: ker se strah izjemno dobro prodaja, nam ga kar naprej ponujajo, mi pa ga kupujemo. Zelo sem vesel, če kdaj kje najdem dobre stvari, ki so se zgodile. Glej si ga, zlodja, dobrih stvari pa je veliko! Moje življenje je mirnejše in lepše brez politike, tudi brez kulturne politike. Tudi ta je politika, kot vsaka druga: na eni strani gre za zadovoljevanje lastne koristi, na drugi strani pa je odvisnost od volivcev, ki se premalo zavedamo moči, ki jo imamo v politiki. A kot sem že rekel, pri nas volivci nikoli ne analiziramo dejavnosti, »pavšalno« jemljemo stvari, ki so se zgodile, glede na svoje udobje, korist, osnovna načela. Kultura in kulturna politika nimata in ne smeta imeti skupnega imenovalca. Problem je, da inteligence kot družbenega sloja ni več. Vedno več je ljudi z bogato strokovno izobrazbo, a so zelo nerazgledani, ozki. To je prava nevarnost za kulturo, ne kulturna politika.

Kako pa se spopasti s tem?

Kot sem rekel: da analiziramo dejanja, ki jih nekdo počne. Vsake štiri leta imamo možnost analize, kaj je naredila preteklost, in znotraj mogočega povedati, kaj želimo od prihodnosti. Večina ljudi tega ne počne, pa bi morali. To je bistvena stvar, ki jo moramo narediti najprej kot posamezniki, nato pa še kot interesne skupine.

Ampak ljudje s(m)o otopeli. Kako jih pripraviti do razmišljanja, akcije?

Zakaj pa bi jih? Veliko lažje je vladati, če tega ne delajo. Torej se bo moral kar vsak sam odločiti, da bo to naredil, ker oblast nima te dolžnosti, s tem bi si odžagala vejo, na kateri sedi. Če smo mi tako butasti …

Ljudje smo ovce?

Če hočemo biti, smo, če se odločimo, da ne bomo, nismo. Največ si jih seveda dopoveduje, da je dobro biti ovca, in to čim bolj na sredini črede.

Ni to stvar vzgoje?

Vzgoja ima neko moč, a tu ne gre za to, ampak za udobje. Več nam je do udobja kot do izboljšav. Tega sem se naučil, ko sem bil direktor. Udobje znanega je daleč najmočnejša sila, kar jih je. Tu bi morala Vesna V. Godina – to bi bila skoraj njena dolžnost – svojo knjigo (Zablode postsocializma, op. p.), ki je izjemna, a po vsebini pretežka, da bi jo prebral vsak Slovenec, narediti bolj berljivo in nam »slovencljem« dopovedati, zakaj smo takšni, da bi našli odgovore za svoja dejanja. Morda bi to začeli uporabljati kot »proaktivno orodje«.

Je tudi naloga gledališča, da ljudi »prebuja«?

Zagotovo! Tudi v gledališču vidim krizo, saj vedno pogosteje skušamo zgolj zadovoljiti gledalce, predstave so v celofan umetnosti zavit križanec resničnostnega šova in Butale imajo talent, hkrati pa nobenega stališča. To ni nekaj, kar bi ljudi pripravilo do razmišljanja in iskanja boljših rešitev. Je pa temu vse preveč naklonjena (kulturna) politika.

Ampak kranjsko gledališče še vedno vztraja pri svoji družbenokritični usmeritvi.

Moram pohvaliti naše umetniško vodstvo, da še vedno vztraja pri vsebini, stališču. Najbolj zaskrbljujoče danes je, da ljudje na splošno izgubljamo stališče. Morda je bolje imeti trapasto ali celo nesprejemljivo stališče, kot ostati brez njega.

Razmišljate o tem, kakšen svet čaka vaše otroke? Vas skrbi?

Skrbi me ne, ker nimam občutka, da ne morem ničesar narediti: govorim in sam skušam živeti tako, kot se mi zdi prav. Seveda pa se nekemu udobju ne želim odreči in v tem pogledu sem še vedno ovca, na primer še vedno se vozim z avtom.

Deset let ste bili direktor Prešernovega gledališča Kranj. Se vam zdi, da ste takrat kaj premaknili ali to ni bila dobra izkušnja?

Mislim, da sem dal možnost ljudem okoli sebe, da so naredili ogromno lepih in velikih stvari. Ne vidim, da bi se gledališče od mojih časov obrnilo v kakšno povsem drugo smer, tako da smo že takrat očitno hodili v pravo smer. Hkrati sem ugotovil, da to ni moj življenjski cilj, in dejstvo je, da bi bilo, kar zadeva mene in mojo energijo, boljše, če bi po prvem mandatu šel nazaj med igralce. Jaz sem igralec in ne direktor, te izkušnje ne bi rad ponavljal. Sem se pa veliko naučil, v glavnem v povezavi z ljudmi.

Vrniva se k seriji: kaj pomeni vstop HBO-jeve produkcije na trg nekdanje Jugoslavije za slovensko produkcijo in igralce?

Kaj bo to konkretno prineslo, ne vem, kar vidim že zdaj, pa je normativ, da nacionalka že snema serijo po romanu, in to odslikava nekaj, kar se na HBO-ju že dolgo producira.

Govorite o Jezeru po romanu Tadeja Goloba?

Ja.

Mislite, da je to vpliv HBO-ja?

Mislim, da je tudi to razlog, da se je TV Slovenija lotila take serije. Gre za precej HBO-jevski format serije, ki ima neko zgodbo, število nadaljevanj in je producirana za televizijo. Če bo tudi kakovost tako visoka … HBO je dvignil kakovost TV-programa na kinematografsko vrednost in se loteva tem, namenjenih odraslim srednjih let, ki so prenehali hoditi v kino. Če bo tudi naša televizija poskušala s kakovostjo pritegniti to skupino ljudi, je to dobro. Če bomo imeli zato več in boljše možnosti za delo, je to na splošno dobro.

Kaj pa mislite o slovenskih telenovelah, kot so Reka ljubezni, Ena žlahtna štorija in podobne?

Nobene nisem gledal niti ene epizode, tako da o njih ne smem soditi.

Lahko pa sodite o Uspehu, kajne?

Serija je zelo spretno napisana, malo nenavadna, dogaja se v okolju, ki nam je blizu, a je vendarle kriminalka, ki upošteva vsa pravila zvrsti. Kar se mi zdi pri Uspehu zelo pomembno, je »subverzivna vsebina«. Gre za temo uspeha, ki pa ne govori o nekom, ki mu je uspelo, ampak o tem, da uspeh ni tisto, za čemer se moramo v življenju gnati. Nič ni narobe z njim, a če je uspeh v naših pričakovanjih tisto, kar naj bi prineslo srečo, smo že na napačni poti. Upam, da bodo gledalci v kosteh začutili to sporočilo.

Objavljeno v reviji Vklop št. 3, 17. 1. 2019.