O Barbki Špruk smo na naši medijski hiši pisali že leta 2017, ko je v intimnem intervjuju za revijo Zarja spregovorila o težki življenjski preizkušnji iz katere je komajda prišla živa. Kot poudarja, se za zidovi zaprtih oddelkov psihiatričnih bolnišnic dogajajo pohabljanja pacientov, zato poziva vse, ki imajo tovrstno izkušnjo, da se prenehajo bati, na glas spregovorijo in javno razkrijejo nepravilnosti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

»Veliko ljudi po celi Sloveniji trpi za posttravmatsko stresno motnjo zaradi zdravljenja na psihiatriji oz. danes jaz rečem temu pohabljanja v psihiatričnih bolnicah. Mnoge je zelo strah, da jih bodo čez noč odpeljali, mama nekega dekleta mi je rekla, da se cela začne tresti ko sliši rešilec, pravi da kar vidi kako pridejo skozi vrata in jo spet na silo odvlečejo in privežejo. Prosim vse, če ima še kdo podobno izkušnjo, da jo zapiše javno, ni se vam treba več bati, čas je, da govorimo in pišemo na glas, da se ne bi še komu to zgodilo kar se je meni in mnogim drugim - veliko jih ni več.«

Barbkina zgodba

Barbka ima za seboj težko pot, prežeto z grozljivimi spomini. Kaj vse je doživela, je pojasnila spletni publiki v naslednjem zapisu – objavljamo del, celoto pa si lahko preberete na spodnji povezavi.

»Zvezdali so mi noge in roke, ker nisem hotela vzeti tablet

"Barbka, vzemite tablete!" je rekla medicinska sestra pred več kot 15. leti na zaprtem oddelku v psihiatrični bolnici Ljubljana Polje. "Ne bom vzela tablet, prišla sem sama v bolnico, prostovoljno, ne bom jih vzela," sem pogumno odgovorila. Ne da bi vedela kaj me čaka. Še enkrat mi je rekla sestra naj vzamem tablete in sem zavrnila, nakar se je zgodil nepričakovan napad medicinskih tehnikov in sester name. Prijeli so me za roke in noge in me vlekli kot prašiča v eno sobo na posteljo in mi z jermeni zvezali noge in roke. Kričala sem, vpila naj me spustijo, a nihče me ni uslišal. Jokala sem kot dež, a ni pomagalo. Medicinski tehniki in sestre so bili takrat brez srca. Danes vem, da niso krivi, da so bili tako vzgojeni, da so morali poslušati psihiatra. Hvala Bogu za soborce, ki so me varovali, branili... in predvsem hvala soborcu Tonetu Medo in vsem ostalim, ki so na skrivaj hodili k meni v sobo in me prepričevali naj se ne upiram, naj sprejmem njihovo igro. Žal je Medo danes pokojen. Najdel se je tablet... naredil je samomor. Ko sem le sprejela njihovo igro in pridno jedla 3 krat na dan tablete, so bile vse medicinske sestre in tehniki prijazni do mene. Za nagrado sem dobila izhode domov, za nagrado sem šla lahko v mesto. Ker sem bila pridna, čeprav sem se slinila od tablet in so se mi tresle noge in roke. Sestre so me sploh pohvalile, če sem imela "poštampljan" kartonček od muzikoterpaije, likovne terapije in ostalih dejavnosti. Takrat sem klonila, ubogala sem jih, ker sem se jih bala. Vedela sem, da me čaka kazen, če ne bom ubogala psihiatra in medicinskih sester in tehnikov. Bog že ve zakaj me je poslal med te krute zidove, kjer se mi je zdelo, da smo včasih kot piščanci iz tekočega traku, kdor bo preživel bo, kdor ne pač ne. Žal sem videla v živo kar nekaj napadov psihiatra in medicinskih sester in tehnikov, ki so v pričo mene enkrat kar na hodniku obkolili mlado dekle ... Joooj, groza, še danes me stisne, ko se spomnim tistih žalostnih oči in slinastih obrazov, zabuhlih od tablet.«