V njej je nekaj mesecev bival tudi Ivan Cankar, v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad.

Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … zato Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva.

Film Švicarija si lahko premierno ogledate v torek, 14. maja, ob 20.55 na TV SLO 1.

Dobro stoletje po nastanku so stavbo po temeljiti in vzorni prenovi spremenili v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe, restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra.

Tu so zdaj umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela.

Zgodbe iz Švicarije je v dokumentarnem filmu z naslovom Švicarija zbral Amir Muratović. V filmu je dokumentarne posnetke iz minulih desetletij mojstrsko prepletel s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov.

Amir se je s stavbo prvič srečal že pred 30. leti, ko je delal diplomski film, del teh posnetkov pa je uporabil pri tem filmu. Že takrat je začutil, da tu je neka posebna energija. "Zdaj je sicer stavba veliko bolj svetla. Ne samo zaradi prenove, ampak tudi zato, ker so jo malo odprli s tem, ko so podrli drevesa pred njo. Nima več tistega vonja po trohnobi in tiste lepe patine – še zmeraj pa je ostala ta energija, ta duh umetnosti. O tem govorijo tudi ti umetniki, ki zdaj notri ustvarjajo. Tudi Tivoli jih je impresioniral, jim je motiv za ustvarjanje in mislim, da Švicarija spet služi svojemu namenu. Imeli smo srečo, ker smo imeli malo časa za produkcijo, da smo dobili vse sogovornike ob pravem času, poklopilo pa se nam je tudi s tem, da so bili v tem času tu neki dogodki, performans z Damjano Černe, senzorično gledališče in kiparska delavnica v spominski sobi Stojana Batiča, tako da se vidi, da hiša živi. V vseh teh obdobijih je bil namreč to tudi en družaben prostor. Ne samo, da so se v ateljeju pri Jakovu zbirali pesniki in pisatelji, ampak tudi ti ljudje, ki so stanovali tu, so bili neka skupnost, ki so si pomagali med samo, skrbeli drug za drugega in to se mi zdi eno lepo sporočilo," nam je po predpremieri filma v Švicariji povedal Muratović. Film so si ogledali tako nekdanji kot zdajšnji najemniki ateljejev, vsem pa je bil zelo všeč. "Film mi je bil zelo všeč. Švicarijo sem poznal že od prej, ker sem že pred 30 leti tu iskal atelje, zdaj, ko sem videl vse to skoncentrirano v eno celoto, pa nanjo gledam z drugačnimi očmi," nam je zaupal slikar Silvester Plotajs Sicoe, kiparka Dragica Čadež pa nam je dejala: "Ta film je enkraten. To je bila zelo težka naloga – tako različne časovne in prostorske tematike ujeti v takšno enotno pripoved. Zdi se mi, da je Amir to mojstrsko naredil".

In kako je bilo ustvarjati v Švicariji? "To je bila res super lokacija. V tem času, preden si prišel sem gor, si oddal balast od sebe, tu si zaprl vrata in si bil v svojem svetu in vsi somišljeniki so bili v istem," nam je povedala Čadeževa. Čeprav so se umetniki med sabo odlično razumeli, pa nikoli niso hodili v kolegove ateljeje. "Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi šla h komu v atelje, samo, če me je kdo povabil. Smo bili 'fer' en do drugega. Vsak ima namreč neko svojo skrivnost, daje sam sebe v tisto, kar počenja, pa tudi v negotovosti si včasih. Tako, da je bil vsak v svojem ateljeju. V glavnem smo se srečevali pred vrati, potem pa smo se usedli na kakšno klop in malo debatirali o kakšni razstavi, potovanju, nagradah …. največkat sem jaz to počela z Dušanom, Lujem, Prokofjevim – to smo bili takšna generacija skupaj. Luštno je bilo, včasih sem tudi otroke pripeljala gor, pa so se oni igrali, jaz sem pa svoje delala. Je bilo lepo. Le stanovalci niso imeli največjega razumevanja za moje delo. Saj jih razumem, da so želeli imeti ob sobotah in nedeljah mir. Jaz sem pa ustvarjala z motorko in brusilko … a s svojo fizično močjo nisem mogla drugače. Pa tudi veliko stvari sem delala zunaj, ker hlodov nisem mogla vleči v atelje. Ta kombinacija s stanovalci ni šla najboljše skupaj. So bile hude besede. Zato je boljše, da so samo ateljeji," nam je povedala kiparka.

Prenova stavbe in izselitev pa sta pri njej pustili zelo grenak priokus. "Mojega ateljeja ni več, moj atelje je podrt. Zdaj ni več tistih klasičih ateljejev – iz dveh kiparskih ateljejev v pritličju so naredili restavracijo, gor so se nastanili slikarji, ki jih prej ni bilo, ker so bili stanovalci … Pred hišo so vse očistili in posuli s peskom. Prejšnji stanovalci so pred hišo posadili drevesa, lepa sadna drevesa – to so posekali, ne vem, zakaj, kaj jim je to sadje šlo v nos … Tudi v Tivoli ne hodim več. Ves čas smo namreč živeli z mački – sobivali smo – oni so se skrivali pod mojimi drvmi, dajali smo jim jesti, kar naenkrat pa smo jih morali zapustiti. Zdi se mi, da smo mi ljudje živali izdali, kar naenkrat smo jih zapustili, prej so bile vajene nekih obrokov, ene oskrbe, potem pa smo jih zapustili. Jaz sem še nekaj časa hodila gor, jim nosila hrano, jaz pa Lenča Ferenčak, potem pa je zapadel sneg in vidiš pravzaprav, da nima več smisla, umrl je en moj priljubljeni maček pa drugi, prišle so bolezni …. Zaradi mačkov sem imela zelo slabo vest. Sem se jim opravičila. V Švicarijo potem prišla šele, ko me je arhitekta prosila, da bi naredila konstrukcijo za hodnik. Ta konstrukcija je bila čudovita in je tudi arhitektka želela, da bi se obdržala, a so neke druge sile želele, da se to poruši in smo jo porušili. Je pa ostala na posnetkih. Pa tudi generacija tu se je zamenjala. To je drug svet, drugo razumevanje … Oni so novi, imajo svoje zgodbe, jaz imam pa svojo. Grem po svoje naprej. Glede na to, koliko kiparjev je šlo skozi te ateljeje, bi si pa res želela, da bi se o njih naredila ena monografija ali kaj takšnega," nam je še zaupala kiparka.    

Nad svojim novim prostorom za ustvarjanje pa je navdušen slikar Silvester Plotajs Sicoe. "Vsa ta zgodovina, ki je v tej stavbi in v okolici, pa tudi ljudje, s katerimi se tukaj družim … vse ima svojo zgodbo. Zdi se mi, da je zdaj stavba postala bolj svetla. To mi je zelo všeč. Mislim, da je tudi energija zdaj bolj svetla. Prej sem ustvarjal na Trubarjevi ulici v enem manjšem ateljeju, tako da je to zame res velika sprememba. Večji prostor ti da večji zamah, bolj si sproščen, poleg tega pa te dejansko ta okolica malo umiri … nisi več toliko mestni človek. Saj to je zelo urbana narava, ampak je – neki zagotovo vplivi so," opaža slikar. Od kolegov pa hodi gledat predvsem kiparje, saj so mu ti najbolj zanimivi, ker so njihove stvaritve tridimenzionalne. Tudi sam se je že lotil ustvarjanja v tej umetniški zvrsti.