Ula Kokalj je nadvse kreativna duša, ki pri priljubljeni oddaji Delovna akcija sodeluje kot notranja oblikovalka. Na uho nam je prišlo, da predstavlja sila pomemben del srčnega projekta, skrbi namreč za to, da končna podoba prenovljenih domovanj zažari v vsem svojem sijaju. Čeprav je njena vloga ključnega pomena, jo je naše povabilo na pogovor precej presenetilo. A nemara se boste strinjali, da je še kako prav, da smo Ulo zvabili iz ozadja, kjer je doslej skromno opazovala sadove svojega dela. Tako smo izvedeli, kaj vse se odvija za brnečo kamero in koliko s čustvi nabitih trenutkov prežema projekt, ki ga je Slovenija z navdušenjem sprejela v svoje dnevne sobe.

Ula, za vas vaše delo še zdaleč ni rutinsko opravilo, kajne? Ne le, da se skrbno posvetite vsakemu detajlu, kot smo zasledili, se dela lotevate s srčnostjo in nalezljivim entuziazmom. Drži?

Vsak projekt mora biti drugačen. Tako kot je vsak posameznik. Ne želim se ponavljati, zato veliko časa vložim tako v izbiro pohištva kot dodatkov. Mogoče se bo slišalo noro, ampak v nobeni epizodi ne boste zasledili enakih stolov. Ali pa luči. Izjemno sem občutljiva na take malenkosti, ki jih verjetno nihče, razen mene, ne vidi, in na rutino. Že samo življenje ne sme postati rutina, zakaj bi bil potem takem to postal tak prekrasen projekt, mar ne? Res imam rada to službo in če je človek srečen v tem, kar dela, se to pozna na vsakem detajlu. Posebej, če ima ob sebi tako prekrasno ekipo kot jo imam jaz. Veliko stvari je možnih ravno zaradi njih.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Kako poteka vaš delovni dan v okviru projekta? Se z družinami tudi seznanite ali delujete kot mravljica iz ozadja?

Večino družinskih zgodb spoznam preko produkcijske ekipe. Mogoče se na prvo žogo zdi, da je moje delo enostavno, a je daleč od tega. Vzame mi ogromno časa, od same idejne zasnove do neprestanega razmišljanja o vsakem detajlu, o dobavljivosti pohištva, o barvah zidov, ki se morajo ujeti z ostalimi elementi. Vsak dan je drugačen. Ampak najpomembnejši je zadnji, preden vselimo družino. Takrat se začne moja bitka s časom (smeh). Ker je to oddaja, kjer je vsaka minuta zelo pomembna, saj moramo v petih dneh »podreti« in nazaj »sestaviti« domovanje, se včasih počutim, da letam po prostoru kot kura brez glave. V mislih imam neko predstavo, kakšna bo končna podoba vsake sobe, ki se je poskušam čim bolj držati. In verjamem, da mi (nam) to kar dobro uspeva.

Katera prenova vam je ostala v najlepšem spominu ali pa reciva tako, kje ste pustili največji pečat?

Joj, tole je pa težko vprašanje. Meni osebno najljubša prenova je sigurno hiška v Dokležovju. Tu se mogoče najbolj vidi moj stil, ki je na momente eklektičen, a vseeno z močnim vplivom industrijskega vintidža. Končni videz doma si bomo lahko ogledali to soboto, 25. maja ob 20. uri na POP TV, saj ta del oddaje še ni bil predvajan. Prenova doma v Dokležovju je zaradi večjega obsega projekta namreč potekala skozi dve oddaji, prvo smo videli prejšnjo soboto, končno podobo pa bomo razkrili ta konec tedna.

Priljubljeni projekt nemara vpliva tudi na vaše življenje, na vas samo. Kaj vam osebno pomeni to, da lahko prispevate k lepšemu in boljšemu življenju ljudi, ki v življenju bijejo nepredstavljive bitke.

Ljudje, ki me dobro poznajo, vedo, da se za strogo zunanjostjo skriva mehko srce. Zato na ta projekt ne gledam samo kot na službo, kjer oddelaš osem ur in greš domov. Z mojstri se res potrudimo, da družinam omogočimo boljše bivanjske pogoje. Vesela sem, da sem del tega tima in srečna sem, da lahko s svojim prispevkom vsaj za hip polepšam življenje nekoga, ki je resnično potreben pomoči.

Kako se počutite ob pogledu na veselje, radost in solze sreče na obrazu družin, ki jim je Delovna akcija spremenila življenje?

Že same zgodbe se me zelo dotaknejo, ko pa vidim, da smo s skupnimi močmi ustvarili boljši, varnejši in lepši dom za družine oziroma posameznika, se pa počutim skoraj tako kot družina. Res sem vesela za vsako srečno zgodbo posebej.

Ko se konec tedna tudi sami potopite v kavč in si ogledate oddajo, vas zagotovo obdajajo posebni občutki, kajne?

Mogoče bo tole malo narcisoidno, ampak tisti trenutek, ko družina stopi v prenovljeno stanovanje, sem res ponosna nase. Ma, ponosna sem na vse nas. Od tistih pred kamero do vseh članov za njo. Ker vem, koliko truda je bilo vloženega v vsak projekt posebej. In ja, priznam, tudi jaz kdaj pa kdaj zajokam. Najprej jokam od žalosti, nato pa od veselja, ko vidim srečo na obrazu ljudi, katerim smo izboljšali pogoje bivanja.

Kaj vam je v vsem tem času Delovna akcija 'dala' - kaj ste se naučili in spoznali … o ljudeh, o življenju, o vrednotah?

Že od nekdaj sem zelo sočuten človek, ki se postavi na stran šibkejšega, ko vidi, da se mu godi krivica. Čeprav jih zaradi tega velikokrat dobim po nosu. Življenje je minljivo, vsi mi smo minljivi. Bolezen ne izbira in vse, kar je na koncu pomembno je to, da imaš ob sebi nekoga, ki bo ob tebi, tudi ko ne boš najboljši, najlepši, pri svojih najboljših močeh. In včasih se znajdeš na točki, ko ostaneš sam in se moraš enostavno zanesti sam nase. Mogoče v tem trenutku ne vidiš luči na koncu tunela. Takrat pa moraš biti tako močan in brez sramu priznati, da ne zmoreš in da potrebuješ pomoč. To, da priznaš, ni slabost, ampak pogum. Žal se tega premalo zavedamo. Ljudje smo delani tako, da bomo, vsaj jaz, ponudili pomoč. Pa naj bo to kilogram moke ali pa izbira ustreznega kavča, kjer se bo lahko pred tv-sprejemnikom stiskala cela družina.