Včeraj se je po hudi bolezni za vedno poslovila Mojca Senčar, ki je vse do upokojitve delala na Onkološkem inšitutu v Ljubljani, kasneje pa kot ozdravljena bolnica raka na dojki postala glas žensk, ki se borijo s to zahrbtno boleznijo. Dolgo je bila predsednica Združenja Europa Donna Slovenija, v zadnjem obdobju pa je bila njegova častna predsednica.

"Najbolj srečna v zadnjem času sem bila, ko sem 2. januarja še lahko prišla na Šmarno goro. To se mi zdi enkratno, da sem bila tam, a verjetno je bilo to zame zadnjič v življenju, ker moja bolezen kar hitro napreduje. Drugače pa poskušam vsako jutro, če le gre, še vedno hoditi na fitnes. Skrbim za to, da še berem, se udeležujem prireditev, še poskušam kaj narediti za Europo Donno. Še vedno živim tako dobro, da je to življenje vredno življenja. In dokler skrbim zase, dokler me nič ne boli, se še veselim lepih spomladanskih dni," je Senčarjeva v mesecu marcu zaupala novinarki časopisa Novice Svet24. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Takole pa so v njej zapisali v Združenju Europa Donna: 

Za rakom dojk je zbolela kmalu po svojem štiridesetem letu. Po zdravljenju je nadaljevala svoje delo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kot zdravnica je pomagala številnim bolnicam med zdravljenjem ter jim vlivala optimizem z deljenjem svoje izkušnje. Po upokojitvi je svoje življenje posvetila detabuiziranju raka, osveščanju o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter zagovorništva bolnikov. Borila se je za enake možnosti zgodnjega odkrivanja in celostnega zdravljena za vse ženske po Sloveniji in opozarjala na pomen medsebojnega spoštovanja in sodelovanja med zdravniki, odločevalci in civilno družbo. Bolnicam in njihovim svojcem je bila ves ta čas na voljo za osebne razgovore in svetovanje po telefonu, jim vlivala upanja ter jim pomagala pri odločitvah povezanih s soočanjem z boleznijo in zdravljenjem.

33 letih po prvi diagnozi se je bolezen vrnila v razsejani obliki. Ostala je optimistka in nadaljevala s svojim delom, pozitivnim pogledom na življenje in polna življenjske energije še naprej pomagala številnim ženskam, čeprav se je sama spopadala s svojo bitko za življenje, z agresivnim zdravljenjem in soočanjem z lastno minljivostjo. V zadnjem času je še posebej glasno opozarjala na pomen paliativne oskrbe in urejanja področja evtanazije in nas učila, kako se soočiti s strahom in pogledati smrti v oči, ko se čas izteka.