S svojim požrtvovalnim delom in skrbjo že več kot dvajset let obiskujeta otroke na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani in jih kot gospod Miklavž in gospa Miklavževa razveseljujeta z darili in poskrbita tudi za donacije, ki jih oddelek potrebuje, da otrokom vsaj malo olajšata bivanje v bolnišnici. Tako sta zasluženo prejela Žaromet za družbeno odgovorni projekt. Valerija se spominja: “V teh dvajsetih letih se je marsikaj spremenilo. Otroci so takrat zaradi prostorske stiske ležali kar na hodniku. Ko sem odhajala z oddelka, sem si rekla, da tja ne bom odšla nikoli več. Z Ivom sva po prvem obisku gotovo jokala še teden dni. Ti otroci so bili potisnjeni na obrobje. Vesela sem, da se že več kot dvajset let vračava kot Miklavž in Miklavževa žena.”

Ti otroci so imeli še pred nekaj leti zelo majhne možnosti, da preživijo in odrastejo. Danes imajo s pomočjo medicine, preventive, skrbnosti in strokovnosti zdravnikov veliko večje možnosti, da ozdravijo. “Če sva midva samo en majhen kamenček v tem mozaiku zdravljenja, sem ponosen nase in na svoje delo. Mogoče je to le majhno dejanje, ki pa meni ogromno pomeni, zato se vsako leto vračam,” pravi Ivo in nadaljuje: “Mislim, da bi vsak človek moral vsaj enkrat v življenju priti sem, kajti tu spoznaš, kaj so prave vrednote življenja, kaj v bistvu ljudje potrebujemo za kvaliteto življenja. V dvajsetih letih odkar hodim sem, nikoli nisem slišal nobenega otroka reči boli me, ne morem, težko mi je. Čeprav so utrujeni, imajo še vedno nasmeh na obrazu. Ti otroci imajo zelo skromne želje. Nikoli si ne zaželijo velikih materialnih dobrin, želijo si le zdravja, sreče in da bi končno zapustili bolnišnico. Enkrat mi je nek deček rekel, Miklavž ti poznaš zdravnico, daj reči ji, da bi šel rad domov, skrij me pod plašč, da lahko pobegnem iz bolnišnice.”

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Vsi, ki imamo zdrave otroke, bi se morali zavedati, kakšno srečo imamo v življenju. Zato pomagajmo tistim, ki to potrebujejo. Včasih ima že en samcat nasmeh moč, da omili bolezen in pomiri. Malenkosti so tiste, ki nekomu privabijo nasmeh na obraz in mu polepšajo dan. Ne stremite samo k velikim korakom, kajti teh je malo, raje cenite še tako majhen korak k sebi in svojim bližnjim.