"Naša nekdanja skupna država Jugoslavija je polna čudes"

Potovalna agencija ga je naslovila po filmu Emirja Kusturice Življenje je čudež. Ker Tanja naše bivše skupne držav ne pozna prav dobro, se je štiridnevnega izleta zelo veselila, vedno pa jo žene tudi radovednost.

Citrarka na ladjici s srbskimi glasbeniki. foto: osebni arhiv

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Nameščeni so bili na gori Tara nad Bajino Bašto, od koder so se vsak dan vozili na izlete. Obiskali so Bajino Bašto, Drvengrad in Kamengrad Emirja Kusturice, se z vlakom peljali po Šarganski osmici, videli Sirogojno in Zlatibor, pluli po kanjonu reke Drine, se sprehodili po mostu, ki ga v knjigi Most na Drini, omenja Ivo Andrić in še in še.

Tanja v Višegradu pri spomeniku Ivu Andriću. foto: osebni arhiv

"Ogledali smo si prave bisere zahodne Srbije, zadnji dan pa smo se domov vrnili skozi BiH. Spoznali smo lepoto in mogočnost reke Drine. Ena največjih znamenitosti na Drini je Hišica na steni, ki so jo prvič postavili leta 1969. Večkrat jo je odneslo in poplavilo, vendar še vedno stoji kot eden največjih znamenitosti reke. Prava paša za oči je bila plovba po slikovitem kanjonu Drine do Višegrada. Kanjon je atraktiven tudi zaradi hidroelektrarne Peručac. Na ladji nas je spremljala srbska akustična glasba. Izkrcali smo se v vzhodni Bosni, v Višegradu, kjer se je bilo zanimivo sprehoditi po mogočnem turškem mostu, ki ga je dal leta 1571 zgraditi vezir Mehmed Paša Sokolović. Na zgodovini višegrajskega mostu je zasnovan roman Nobelovega nagrajenca za književnost Iva Andrića Na Drini ćuprija oziroma Most na Drini. Roman sem prebrala že pred leti in zdaj sem si lahko živo predstavljala burno zgodovino mostu, odnose med muslimanskimi bošnjaki in srbskimi pravoslavci. V neposredni bližini je režiser Emir Kusturica zgradil Kamengrad ali Andrićgrad, ki ga je posvetil omenjenemu Nobelovcu. Ogledali smo si več slikovitih malih mest. Tudi Staro selo Sirogojno, ki je muzej na prostem in prikazuje arhitekturo in notranjo opremo starih stavb lokalnega pordročja. Glede na to, da je Sirogojno po vsem svetu znan po svojih ročno izdelanih volnenih izdelkih, pa sem bila kar razočarana nad zelo skromno ponudbo. Z veseljem bi si namreč kupila kak lep izdelek," razkriva glasbenica.

Tanja v vasici Sirogojno foto: osebni arhiv

Med eno od zelo atraktivnih točk Tanja uvršča Šargansko osmico, vožnjo z vlakom po ozkotirni železnici preko planine Šargan. 167 kilometrov dolga proga, ki je nekoč povezovala Beograd, Sarajevo in Dubrovnik, je bila zgrajena leta 1925. Za turiste je zdaj odprta 15,5 km proga z muzejskim vlakom. Zaradi 300 m višinske razlike na 3,5 km zračne razdalje, je proga zgrajena v 22 predorih in na petih viaduktih ter poteka v obliki številke osem. Zato je dobila ime osmica. "Vožnja je bila pravi užitek," pravi glasbenica.

Tanja med vožnjo po Šarganski osmici foto: osebni arhiv

Najlepši vtis pa je nanjo v Srbiji naredil Drvengrad. "To je etnološka vas z utripom svetovno znanega režiserja Emira Kusturice in predstavlja vas kot mesto, kot tradicijo. Zgrajena je bila leta 2003 za snemanje njegovega filma Život je čudo oziroma Življenje je čudež. In resnično je čudež. Zanimiva, ljubka in posebna vas, tlakovana s kamnom in železniškimi pragovi. Ulice so dobile ime po znanih osebnostih sveta - od Diega Maradone do Che Guevare … V vas so namestili 80 do 120 let stare brunarice, ki so jih prenesli iz okolice, pa tudi iz Republike Srbske, nekatere so narejene na novo. V vasi sem se počutila kot v filmu. Žal pa nisem srečala Monice Bellucci ali Johnnyja Deppa, ker v tem terminu v Drvengradu ni bilo filmskega festivala," pripoveduje citrarka.

Tanja je bila navdušena nad Drvengradom. foto: osebni arhiv

Na poti so videli tudi dve veliki nasprotji. V Srbiji manastir Rača, ki ga je dal že v 13. stoletju zgraditi kralj Dragutin, današnja cerkev pa je iz leta 1826, v Bosni pa so v mestu Bijeljina videli bogat samostan Svete petke v ruskem stilu, ki ga krasi pet zlatih kupol.

Glasbenica pred samostanom Svete petke v mestu Bijeljina. foto: osebni arhiv

Zadnji postanek na poti domov je bil v Republiki Srbski v Etno vasi Stanišići pri Bijeljini. "Prikupna vasica je bila postavljena leta 2003 in nam je pričarala staro vaško življenje Bosne in nas popeljala v čas prednikov in neokrnjene narave. Še posebej si jo bom zapomnila zaradi pravoslavnega poročnega obreda, ki se je odvijal v cerkvi. Preprosto lepo," se spominja Tanja.

Citrarka v Etno vasi Stanišići pri Bijeljini s svatinjama pravoslavnega poročnega obreda, ki se je odvijal v cerkvi. foto: osebni arhiv

Citrarka je domov prišla z lepimi vtisi. "Naslov izleta Življenje je čudež je bil več kot upravičen. Ne samo čudeži, ponovno do me navdušili gostoljubnost tamkajšnjih domačinov, kultura, zgodovina, hrana in čudovita narava. Hkrati pa sem se tudi zamislila, kako so ljudje živeli nekoč in kako živijo danes. Koliko ljudi je zasul plaz, koliko jih je umrlo od izčrpanosti, si je trgalo od ust, da so se gradile cerkve, samostani, železnice, mostovi ... Posebej pretresljiva je bila ob povratku pot ob reki Drini po Republiki Srbski, ki nas je opominjala na medetnično vojno, ki se je na tem področju začela pred sedemindvajsetimi leti. Še vedno razdejane, požgane in porušene hiše ... To nam je vsem v opomin, da je mir zelo pomembna vrednota, ki ni samoumevna. In tako kot vedno, sem si po vrnitvi domov tudi tokrat rekla: po svetu je treba iti, da človek vidi, kako funkcionira planet Zemlja. Tokrat ni bilo treba daleč. Naša nekdanja skupna država Jugoslavija je polna čudes," zaključuje citrarka.