V času srednje šole se je poleg kitari posvečal tudi karateju in hodil na tekme po Evropi in Aziji. Po poškodbi levega palca se je odločil osredotočiti samo na kitaro. Izobraževal se je v Ljubljani, Zagrebu, na Dunaju in v Los Angelesu. Na povabilo ugledne Akademije za glasbo Thornton na Univerzi Južna Kalifornija v Los Angelesu je bil kot prvi kitarist v zgodovini univerze izbran za umetniški doktorat pri priznanem mentorju Scottu Tennantu. Med študijem je delal tudi kot asistent profesorja Briana Heada, umetniškega vodje GFA, vodilnega združenja za klasično kitaro v ZDA. Še vedno živi v Los Angelesu. Njegov raznovrsten repertoar zajema vse od velikih klasičnih del kitarskega repertoarja in balkanske glasbe, čez sodobne mikrotonalne ter avantgardne skladbe pa vse do filmske glasbe, popa in jazza. Mak je med drugim tudi umetniški vodja festivala za interdisciplinarne umetnosti M. A. R. S. in zagrebškega Mednarodnega kitarskega festivala. Njegov izjemen talent hvalijo tako eden od pomembnejših sodobnih kitarskih kritikov Christopher McGuire kot tudi številni mediji, med njimi Chitarra Classica in Guitar Society. 6. avgusta se bo v okviru 67. Ljubljana festivala v Narodni galeriji s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije predstavil s slovitim koncertom za kitaro in orkester Concierto de Aranjuez, ki je postal eden najpopularnejših koncertov 20. stoletja za tovrstni inštrument.

Zakaj ste izbrali ravno to delo?

Tako mi je bilo naročeno. Hec. Poletno vzdušje prelepe Ljubljane, populističnost tega dela in pa ravnotežje k Slikam z razstave, so nekateri dejavniki, ki so bili odločilni pri izbiri Concierta de Aranjuez. Naj pa omenim, da ga bomo tokrat slišali v dokaj posebni in bolj osebni izvedbi, pretežno zaradi drugačne orkestracije, kot je slišati ponavadi.

Se kaj posebno veselite tega koncerta, glede na to, da ga boste izvedli v domovini?

Prav vedno se veselim vsakega koncerta v domovini, tega sicer posebej, ker prvič nastopam v poletnem delu slovenskega najbolj prepoznavnega festivala. Poleg tega sem v zadnjem letu in še malo več navezal prav lep stik s Komornim orkestrom Slovenske filharmonije. Skupaj dihamo, recimo temu v šali, prav komorno!

Se takoj po koncertu vračate v Los Angeles ali bo kaj časa za uživanje na domačih tleh?

Takoj naslednji dan grem v Washington State na Orcas Island Festival. To je festival komorne glasbe z dolgoletno tradicijo, kjer se vsako leto zberejo glasbeniki pomembnih orkestrov v ZDA (Losangeleške filharmonije, Newyorške filharmonije, Cleveland Orchestra …) - je meka za komorno muziciranje. Zame je to edinstvena priložnost, ker kot kitarist ne pridem pogosto blizu glasbenikom takega kalibra. Po tej dvotedenski izkušnji, se bom napotil nazaj v EU, konkretneje na Dunaj, kjer bom igral in snemal, potlej pa, ja – kakšen dan počitnic.

Nekaj let nazaj ste kot asistent predavatelj poučevali na USC Thornton School of Music. Kakšne lastnosti mora po vašem imeti dober pedagog?

Težko rečem, ker vsakemu učencu odgovarja nekaj drugega v različnih delih glasbenega odraščanja. Menim, da mora dober pedagog predvsem oceniti, kaj je učencu potrebno v danem trenutku, in znati oceniti pristop h kratkoročnemu in dolgoročnemu napredku. Poleg tega je vedno pomemben enakovreden pristop k reševanju tehnične problematike in kombiniranje tega s poučevanjem razumevanja glasbenega materiala in ozadja le-tega. Celosten pristop, torej.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Kateri pedagog je vam ostal v naljubšem spominu?

Raje ne bi izpostavljal kakšnega učitelja posebej, ker so vsi doprinesli nekaj lepega in pozitivnega v mojemu glasbenemu odraščanju. Z veseljem pa naštejem prav vse v kronološkem vrstnem redu. To so: Anton Črnugelj, Igor Saje, Ante Čagalj, Alvaro Pierri, William Kanengiser, Scott Tennant in Brian Head. Za staro glasbo pa še Luciano Contini.

Kaj vas trenutno zaposluje?

Večino delavnika mi zavzamejo koncerti in snemanja. Vzporednih projektov je kar veliko, samo letos so izšli štirje albumi, za naslednje leto delam na treh novih, eden od teh vključuje tudi snemanje s Komornim orkestrom Slovenske filharmonije. Sicer pa se rad ukvarjam tudi s splošnim biznisom, investiranjem, start-up delom. Recimo temu nekaj za drugo plat duše (smeh). Poleg tega vodim evropsko platformo kitarskih festivalov, ki se imenuje EuroStrings. Ta mreža zaenkrat zajema 18 festivalov iz 18 različnih držav po EU, nekaj partnerjev pa imamo tudi v ZDA, Latinski Ameriki in Aziji.

Kako vam je sicer všeč življenje v Los Angelesu?

Zelo. Za delo in napredek je to mesto enkratno. Pa tudi vreme ni slabo!

Kaj pogrešate domovino? Kaj in koga najbolj?

Pogrešam centralnost Ljubljane, oziroma centralnost katerega koli evropskega mesta. In pa seveda pogrešam svoje najbližje, ki so v večini v domačem kraju. Prijatelje in družino, torej.

Obstaja kaj, na kar se ne morete navaditi oziroma ste se zelo težko navadili v Los Angelesu oziroma v ZDA?

Seveda obstaja. Dve stvari lahko še posebej izpostavim. Ena je obupen promet (nerad namreč vozim) in pa površnost ljudi, ki se posvečajo v glavnem delu. Prijateljstva se v takšnem okolju težko sklepajo, ker so ljudje v glavnem poslovno nastrojeni. To je sicer odlično za napredek na kateremkoli področju, tudi glasbe.

Kako to, da ste se sploh odločili za glasbeno pot in za ta inštrument?

Začetek moje glasbene poti je zgolj slučajen. Ovinek na avdicijo v lokalno glasbeno šolo in vse skupaj se je po polžje začelo. Dolgo sem potreboval, da sem se predal kitari (inštrument, ki ga je izbral moj oče), ker sem se ukvarjal pretežno s športom. Potem, ko sem šport opustil, in je glasbeni izraz postal omamnejši, je pa vse steklo veliko intenzivneje.

Vam je bilo zelo težko, ko ste se odločili, da prekinete s karatejem? Sicer še zdaj izvajate vaje ali tudi tega ne?

Karate trenutno služi le kot spomin na intenzivno fizično pripravljenost, katere sem bil nekdaj deležen. Verjamem pa, da se telo kot mišični refleks še spomni, kaj pomeni biti fit, in v meni ostaja potreba po konstantnem športanju. Za nekoga, ki večino časa presedi, je to gotovo pozitivna navada.

Kaj so po vašem odlike dobrega kitarista?

Odlike dobrega kitarista so enake kot odlike dobrega glasbenika. Šalo na stran, dober kitarist mora poleg vseh glasbenih karakteristik imeti sposobnost zvokovno stati bok ob bok drugim mnogo glasnejšim glasbilom. Največji problem kitare je ravno ta. Naš instrument je blazno tih.  

Koliko kitar imate? Imate najljubšo?

Nimam najljubše, imam jih pa kar nekaj. Recimo 10 kitar, od povsem klasičnih inštrumentov nemškega, slovenskega, kitajskega, španskega in bosanskega porekla, do mikrotonalnih, fretless kitar, in pa inštrumentov, ki so podobni kitaram, ampak so malce prilagojeni različnim glasbenim stilom, kot npr. luca, fretless akustični bas ipd.. Z veseljem in ponosom podpiram naslednje izdelovalce kitar: Manuel Contreras, Hanson Yao, Samo Šali, Slavko Mrdalj, Antonius Muller. Igram tudi na zgodovinsko pomembne kitare iz leta 1966, izdelovalca Jose Ramirez, in pa Herman Hauser II iz leta 1957.

Kaj počnete v prostem času, kako polnite baterije?

Najbrž prav nič. Bomo videli konec avgusta, če bom lahko v miru pil kavo na plaži (smeh). Drugače uživam v delu, ki me polni z vedno vnovičnim zagonom.

Imate precej nenavadno ime. Kako pogosto ste Mark?

Najbrž sem večkrat Mark kot pa Mak.

Od kod ste dobili ime?

Moje ime, sicer celostno navkljub trem črkam, je akronim daljšega imena bosanskega pesnika Mehmeta Alije Kerima Dizdarja.

Kakšne so še vaše ambicije?

Imeti ravnotežje med umetnostjo in poslovnim svetom, imeti družino, ko bo čas in najti pravo mesto pod soncem.