Aleš Hrvatin Lujko v teh dneh biva v Splošni bolnišnici Dr. Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici, kamor je prispel v petek. To je bil dan, ki ga je nestrpno pričakoval že mesece poprej in ki mu je po dveh letih marljivega dela na sebi simbolično predstavljal zadnjo stopničko do popolne telesne preobrazbe.

Aleš je danes resnično povsem drug človek. Ob pogledu na njegovo podobo se odkrito začudim, sam pa pokima, da se je obseg trebuha precej zmanjšal. Zaskrbi me, če prestaja hude bolečine, a zgolj odmahne z roko in pogumno pove, da se mu ne zdi preveč hudo. »Bolečine so minimalne, tako da ne jemljem protibolečinskih zdravil,« pokima in mi v nadaljevanju zaupa, kako je potekala operacija.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ko kamere ugasnejo: Drugi obraz Nikoline

Da Nikolina ni iskrena, je ugotovila tudi voditeljica Marijana, njen pravi obraz pa je končno ugledal tudi Josip. Kar vidi, mu seveda ni všeč, a kaj, ko jo je prepričan, da jo vseeno ljubi ...

»Na operacijo se nisem nič preveč pripravljal. V petek sem prišel na sprejem in po treh urah sem bil že na operacijski mizi. Ko so me uspavali, sem imel občutek, kot da sem spal tri minutke, v bistvu pa je bil poseg zelo zahteven, trajal pa je celih pet ur pa pol.«

Tekom operacije so mu odstranili precej odvečne kože, površina je po dolžini zajemala 65 centimetrov, po višini pa 45 centimetrov. »Teža kože pa na začudenje ni bila velika, približno 2,25 kg,« pojasnjujeAleš, ki je sedaj okrog trebuha opazno ožji.

In kako je bilo po posegu? »Prvi dan po operaciji je bil bolj ali manj zaspan. Sledili so trije dnevi brez vstajanja in ležanje samo na hrbtu. Po treh dnevih je bilo na vrsti prvo posedanje, peti dan pa že hodim naokoli,« se nasmehne in doda, da je za enkrat vse v redu, brez kakšnih posebnosti.

Ampak okrevanje bo trajalo kar nekaj časa, kajne? »Tako je. Sedaj me čaka še veliko mirnih dni, tekom katerih bom moral biti potrpežljiv in ubogati zdravnike. Rehabilitacija bo namreč trajala predvidoma 2-3 mesece, če ne bo kakšne komplikacije,« pove in brž doda, da tudi sicer ne misli hiteti. Zaveda se namreč, kako pomembno je, da potrpežljivo sledi korakom okrevanja, tako da se bo tudi s športom pričel ukvarjati kakšen mesec kasneje.

Aleš je torej dobro, uresničila se mu je velika želja, okrevanje poteka po načrtih. Čeprav mu mirovanje že dolgo ni več pisano na kožo, je vesel, ker biva v prijetnem okolju. »Res moram pohvaliti osebje v Splošni bolnišnici Dr. Franca Derganca, saj se ves čas zelo trudijo okoli mene in mi pomagajo. Vsekakor pa se zahvaljujem tudi Mitju Oblaku, dr.med., spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije, ki me je tudi operiral. Ne le, da svoje delo opravlja nadvse profesionalno, za bolnika mu je tudi resnično mar,« je s pohvalo najin pogovor zaključil Aleš.